PHOTO BUDDHA

MASTERS OF DIRT

2011-03-08T14:25:00.005+01:00

Četrtek, 17. marec 2011 ob 20.00,

Dvorana Stožice, Ljubljana

TURNEJA MASTERS OF DIRT SE JE PRIČELA

S SHOWOM MINULI TEDEN V GRADCU

V Ljubljani boste že 17. 3. 2011 ob 20.00 lahko končno videli največji freestyle show dvo in štiri kolesnikov kar jih je v Evropi! V dvorano Stožice prihajajo največji, najslavnejši, najboljši in najbolj 'umazani' – Masters Of Dirt! Minuli teden se je turneja pričela s showom v Gradcu, kjer ga je videlo okoli 10.000 ljudi. Navdušenje prisotnih kot tudi enega najboljših »freeriderjev« na svetu Mikea Masona potrjujejo dejstvo, da bodo adrenalinski odvisneži, zbrani pod znamko Masters Of Dirt, docela prepričali tudi slovensko občinstvo!

Kar zadržite sapo in se pripravite na ekstremno dozo adrenalina. V Masters Of Dirt so najboljši predstavniki FMX in 50's ter BMX & MTB kategorij. V izvirnosti, norosti in pogumu jih ne premaga nihče. Obetajo se vrhunski motoristični lupingi kar 10 metrov v zraku, skoki dolgi tudi 23 metrov, vzvratni skoki, in mnogi drugi spektakularni triki! Izvajajo jih svetovno znani adrenalinski odvisneži, ki vsakič upajo, da bodo varno pristali na tleh.

Po 12 letih je Masters Of Dirt postal največji »freestyle« motoristični spektakel v Evropi, ki ga poznajo po vsem svetu! Masters Of Dirt je edinstveni dogodek, ki ga ne smete zamuditi, saj so v njem združeni najbolj nevarni elementi ekstremnih visokooktanskih in kolesarskih »freeride« disciplin! V kombinaciji »freestyle« motokrosa (FMX), BMX, malih motorjev in štirikolesnikov, se predstavljajo najboljši vozniki iz vsega sveta! Po nastopih v ZDA, v Aziji, po številnih mestih po Evropi – zdaj končno prvič tudi pri nas!

Naštejmo le nekaj imen, ki sodelujejo v ekipi Masters Of Dirt: en najboljših »freeriderjev« na svetu Mike Mason, prvak v slogih 50's in BMX Travis Hart, začetnik MX in FMX tehnik, Mike Jones, pravi mojster showa, Ronnie Renner, največji talent v Evropi, Chris Brock, najbolj karizmatičen »freelancer«, Busty Wolter, Charles Pages, zmagovalec številnih prvenstev, Alvaro Dal Fara, legenda francoske BMX scene, Olivier Durieux ter Justin Hoyer, Adam Jones, Robbie Maddison, Alastair Sayer, Remi Bizouard, Dustin Miller, Thomas Pages, Jon Guetter, Luke Smith, Yacine Eloudjedi, Nicholas Bertier, Alex Dropsy, Tj Ellis, Max Bimar, brata Musso in mnogi drugi.

Ne zamudite največjega »freestyle« spektakla, ki vam bo vzel sapo – 17. 3. 2011 v dvorani Stožice v Ljubljani!

Za uporabo samo medijem (video):

http://www.agencija-antonov.si/press/masters_of_dirt.rar

Za motoriste bo organizirano posebno, varovano parkirišče!

VEČ NA:

www.mastersofdirt.com

www.youtube.com/mastersofdirt

CENE VSTOPNIC:

A + C SEKTOR

NIVO 3 ( CELOTEN: RDEČI): 30 €

NIVO 1 (1-6: ZELENI): 28 €

NIVO 1 (7-12: ZELENI): 35 €

NIVO 1 (13-21: ZELENI): 40 €

NIVO 2: 50 €

SUPER VIP: 82 €

B + D SEKTOR

NIVO 3 CELOTEN (RDEČI): 27 €

NIVO 1 (1-6): 25 €

NIVO 1 (7-12): 32 €

NIVO 1 (13-21):38 €

NIVO 2: 48 €

POMEMBNO:

Vsi tisti, ki ste ali še boste kupili VIP vstopnice,

se obvezno oglasite na e-mail info@mastersofdirt.si ali na 070290939.

Cene so odvisne od pogleda na prizorišče.

Za tiste najbolj zahtevne pa smo pripravili tudi posebne VIP pakete.

VIP Paket vsebuje:

- sedež v posebej za VIP udeležence namenjeni loži

- spominski artikel Masters of Dirt

- ovratni trak s prepustnico VIP

- srečanje, druženje in slikanje z nastopajočimi, podpisovanje

- brezplačna pijača in jedača v prostoru namenjenem samo VIP udeležencem

Cena VIP paketa je 82 EUR. Naročite ga lahko tudi preko naše spletne strani. V kolikor ga boste kupili v enih od predprodajnih poslovalnic Eventima,

pa nam obvezno sporočite vaše osebne podatke (ime, priimek, naslov, telefonsko številko), serijsko številko vstopnice, napisane spodaj na vstopnici in vašo konfekcijsko številko.

Predprodajna mesta:

Hiša vstopnic (City Park), bencinski servisi Petrola, Pošta Slovenije, e-Študentski servisi, Europark (Maribor),

Vstopnice.com - Ekopool Celje, blagajna Križank, Kompasove poslovalnice, LPP, Collegium, Alpetour, Hipermarketi Mercatorja,

(K)kioski, poslovalnice Big Banga, trafike 3dva, kioski Dela, blagajna Hale Tivoli …

Internetna prodaja: www.eventim.si, www.koncerti.net, www.napovednik.com in www.vstopnice.com.

Telefonska prodaja vstopnic: 01 42 05 000

SNEŽNA KRALJIČNA

2011-03-06T17:48:00.001+01:00

ONE MORE TIME

2011-02-28T20:58:00.000+01:00

ROŽLETEK

2011-02-27T17:06:00.002+01:00

VLADO

2011-02-13T18:59:00.002+01:00

PREŠERNOV DAN

2011-02-08T17:24:00.000+01:00

DAD

2010-10-05T22:06:00.001+02:00

MATIJA

2010-10-01T20:52:00.002+02:00

Matija pri šestnajstih mesecih. Fantič raste, mi se počasi staramo ..., pa kaj čmo jamrat.:)

En lep pozdravček po dolgem času.

PRODAM ...

2010-07-01T22:38:00.003+02:00

Prodam:

NIKON D300

TAMRON 70-200F/2.8 Di LD (IF) Macro

TAMRON 28-75 F/2.8 LD Asf. XR (IF) Di

NIKKOR 50 f1.4G

Vse skupaj se prodaja samo zato, ker nujno potrebujem denar zaradi selitve! Vsi objektivi ter aparat (star cca. 2 leti) so v brezhibnem stanju stari cca. 1leto, cena za komplet, kjer pride tudi torba ter 3x kartica 8gb plus 2x baterija samo 1800€.

Vse informacije na 040-345687, Robi.

ZAMIŠLJEN

2010-06-12T18:33:00.002+02:00

MULARIJA PRAZNUJE ...

2010-06-11T06:52:00.014+02:00

Matija prvi ...

Rožle pa tretji rojstni dan.

Mali moji mušketirčki ...

Skupina lepotcev, niso vsi moji, Ruby in Lara sta Frelihova.:)

NJAMI

2010-05-24T08:04:00.002+02:00

Pa ni reklama za pico na dom.:)

RIBJE OKO

2010-05-23T14:18:00.005+02:00

PROBLEM

2010-04-18T21:18:00.004+02:00

Je že kdo imel problem v Wordpressu, da mu je na ekranu, se pravi v levem zgornjem kotu pisalo:
No input file specified.

Zgodilo se je pa, ko sem nalagal slike! Kakšna pomoč? Sedaj je že nekje 3h od tega!
Seveda strani ni mogoče odpreti.

Hvala

ZADEVA ŽE DELA!!!

OTOČEK IN GORI CERKVICA

2010-04-15T07:18:00.007+02:00

STRUPENJAČE

2010-04-11T07:59:00.002+02:00

ČOLNIČEK IN ROŽICE

2010-04-10T08:14:00.008+02:00

SOLINE

2010-04-09T09:22:00.004+02:00

LACERTA AGILIS

2010-04-08T08:09:00.002+02:00

Samček seveda.

KRALJ ali SAD BUT TRUE part2

2010-04-01T06:46:00.004+02:00

KRALJ ali SAD BUT TRUE

2010-03-28T23:00:00.006+02:00

Kletka, beri kot ograja je ostala namenoma, kot dokaz o izgubljeni svobodi, če jo je sploh, kdaj imel(sad but true)?! LIFE SUCKS!

Vseeno vam želim lep dan!

GHOST SHIP

2010-03-26T11:10:00.002+01:00

KLOVN

2010-03-25T11:55:00.001+01:00

Klik za povečavo.

ŽELVICI

2010-03-10T11:40:00.002+01:00

Lep dan.

NOVI BLOG @ ROCKTHESTAGE.SI

2010-02-18T08:25:00.002+01:00

Vsi lepo vljudno vabljeni na moj novi koncertni blog: http://www.rockthestage.si/

Stari blog ostaja, vendar brez koncertne fotografije, ki bo na omenjenem novem blogu!

LP

SAD CLOWN

2010-02-14T21:14:00.008+01:00

Ni bil ravno najboljše volje za pozirat :)

Lep dan

ROŽLE

2010-02-14T03:31:00.004+01:00

AMIDAŠ

2010-02-13T07:42:00.003+01:00

TABU NA ROUTE 42!

2010-02-12T08:52:00.015+01:00

V samem centru urbane kulture aka. Kinu Šiška se je v sredo, 10. februarja, pričela turneja 42, s katero bodo Tabu po zaprašenih cestah širom Slovenije popeljali svoj zadnji dolgometražni plošček. Svojevrsten spektakel so zaznamovali razširjena glasbena zasedba, mnogi nastopajoči umetniki ter Tinina ekstravagantna oblačila.

Album 42 … o smislu vesolja, življenja in sploh vsega, ki je nastajal zadnjih pet let in je luč sveta ugledal konec novembra lani, navdih črpa iz znamenitega Štoparskega vodnika po galaksiji (angleško The Hitchhiker's Guide to the Galaxy ; izdan 1979) angleškega pisatelja, dramatika in glasbenika Douglasa Adamsa. Za vse tiste, ki so izid albuma težko pričakovali, so Tabu tekom ustvarjalnega procesa svojega četrtega otročiča, na glasbeno sceno lansirali single Oblak za dva, Namesto srca ter balado Pesek in dotik. Omenjene skladbe so bile poleg ostalih pesmi na albumu in njihovih razpoznavnih songih Dobra vila, Tabu, Angel in Lahko sem srce sestavni del Šiškinega repertoarja. Tega je še dodatno začinil njihov nekdanji član Marjan Pader, zdajšnji član težkokategornikov Interceptor.

Razprodani CUK pa ni užival le ob odlični glasbeni izvedbi, prava paša za oči so bili mnogi plesalci, mažoretke in Tinina ekstravagantna oblačila. Gospodična, ki se je med nastopom preoblekla kar petkrat, je zagotovo najbolj navdušila z wanna-be Katy Perry krinolino, posuto z majcenimi raznobarvnimi pentljicami.

Reportažo napisala Lea Lesar.

TABU @ KINO ŠIŠKA, 10.2.2010

2010-02-11T06:57:00.004+01:00

Za začetek dve, juter pa še kakšna ..., ja bilo je fino:)

Lp

ZA PRIJATELJA

2010-02-10T11:18:00.003+01:00

Nič, mal sem prekršil svojo obljubo, ampak pomoje ni nič narobe :) Sej veš prijatelj ...

SVETA TROJICA :)

2010-02-09T09:06:00.002+01:00

ORANŽA

2010-02-08T11:18:00.002+01:00

Preveč časa, mal igranja :)

Lp

MATIJA MATAJA

2010-02-07T11:05:00.006+01:00

Mala serija Matije pri osmih mesecih:)

Lp

TONY KAKKO

2010-02-06T09:56:00.006+01:00

Ena sama iz Graza :)

To pa samo iz enega razloga, ki se imenuje respekt, do Frelihovega Jureta, ki vam bo imel na svojem blogu pokazat marsikaj iz včerajšnjega koncerta Sonate Arctice v Grazu!! Hm... pa še neki, kar si je fant več, kot zaslužil, vse boste videl v kratkem!!!

Lep dan

ON STAGE

2010-02-01T06:53:00.004+01:00

DOUG WIMBISH

2010-01-31T09:15:00.004+01:00

LIVING COLOUR @ report, Graz 27.1.2010

2010-01-29T21:56:00.020+01:00

Evo, kot obljubljeno sledi ena mal daljša objava. Reportažo je napisal Aleš Podbrežnik ROCKLINE.SI, upam, da si jo preberete:)

Človeku se kar smeje, ko Living Colour podaljšajo evropsko turnejo za dodaten teden ali dva. Glede na izkušnje, da so njihovi koncerti v tujini vedno boljši kot v Sloveniji, z izjemo nepozabnega prvega obiska skupine v Ljubljani, davnega leta 1993 v Hali Tivoli (a to so bili drugi časi, karta pa je takrat znašala 1.200,00 SIT, kar je danes pičlih 5.00€), ostaja seveda obisk koncerta Living Colour v tujini, če je le mogoče, občanova vsakodnevna delavna obveza.

Sum, da se obeta znova boljši koncert v tujini, je bil torej povsem upravičen, saj so Living Colour na tej lokaciji v primerjavi z izkušnjo iz Ljubljanske Cvetličarne prted dvema letoma za kar pol ure raztegnili nastop in je njihova kemija delovala že takrat z mnogo večjo koherenco.

Po mojstrskem predvidevanju kolege Blaža, da ni predskupine in da pred deveto zvečer tam res nimamo kaj iskati, krenemo iz Ljubljane ob pol sedmi uri popoldne v Graz. Vožnja je minila v duhu pestrega klepeta, avto pa smo to pot z lahkoto parkirali kar pred klubom. In vseeno je ob 20.30 uri zunaj zmrzovala pred klubom vrsta nadebudnih obiskovalcev. Halo? Pri vsej avstrijski nezmotljivosti in gostoljubju? Pomešamo se v vrsto in zmrzujemo tudi mi z njimi. Zakaj o zmrzovanju? Ravno tisto noč so npr. na nekaterih lokacijah v Rusiji izmerili 59°C pod ničlo.

Ura je 21.25, ko se klub, ki se je nabil do polnega, to je s kakimi 400 obiskovalci, ovije v temo. Na oder vskočijo dobro znane silhuete. Vernon Reid (kitara), Corey Glover (vokal), Doug Wimbish (bas kitara) in William E. Calhoun (bobni). Z Middle Man pazljivo okušajo klimakterij, celo zadržano pogledujejo po prostoru. Seveda je zgodnji razgled na prostor kluba razodel z odra zavrto pozibavanje vselej premišljene avstrijske nravi in izgledalo je, da bomo priča zgolj rutinski igri.

Napak! Že v Middle Man, po sami odpiljeni Reidovi solaži, kot izdatnih vložkih vokalnih improvizacij Coreya Gloverja, je bilo čutiti, da je zasedba zaznala pravi ambient, v katerem lahko razvije kohezivno delavno kemijo in popelje koncertni dogodek v sam vrhunec. Zvok je bil odličen v klubu. Zanimivo je bilo, da je množica strnila svoje vrste kakih tri metre od odra, pa povsem do mešalne mize na drugem koncu, to je v skupni izmeri kakih 15m dolžine. Pravzaprav je bila tu masa neprehodna. Pod odrom pa si lahko našel dovolj prostora za divji »jamm« s skupino! Tudi sam sem se pomešal v ozadje, saj je znano, da Vernon rad navije zvok kitare do oglušujočih razsežnosti. Tri klasike takoj v začetku so potešile vse nostalgike, potem pa preskok na obilno predstavitev novega albuma zasedbe »The Chair In A Doorway« (2009).

Ne glede na vljudnost ovacij in zadržanost publike, je očitno prevesil tehtnico v prid totalnemu odklopu sam klubski ambient, odlične zvočne razmere, polna odrska osvetlitev, ki je bogatila vzdušje z mnogoterimi prelivi barvnih kolažev, kot posebnimi svetlobnimi učinki. Nemara je temu botroval tudi sam sprejem in ponudba (stopnja gostoljubnosti) organizatorja dogodka, da so se vsi ti atributi sešteli skupaj in prispevali levji delež k spektakularnemu razvajanju poslušalcev tega večera. Living Colour so bili namreč vroči in odlično razpoloženi. V novih skladbah so razvili izreden zvok zmetaliziranega zidu, ki je prekipeval zlasti v refrenih. Trenutek sprostitve naelektrenega vzdušja z zabavno Funny Vibe, pa je nadomeščala tudi vrhunska izvedba skladbe Flying, kjer je Vernon komaj čakal, da preklopi na čisti zvok kitare in se poda naproti funky blues sestavinam kitarskega vzorca, ki držijo pokonci kitico. Tu je izdatno prišel do izraza čuten in vživet Coreyev pristop. Občutek konzumenta mojega kova, je bil na moč intenziven med interpretacijo te skladbe. Pravzaprav verzi, ki se ozirajo na zgodbo 9/11, ko se zrušita WTC dvojčka v New Yorku, so nizali pogubno sporočilo na skorajda ciničen način. Riše človeka, ki se pripravlja da bo skočil skozi okno, se pridružil gmoti pločevine na parkirišču, ko ugotavlja da mu v življenju še nikdar ni bilo tako vroče. Tako lep dan za letenje, zrak je čist, sonce vedro sveti, usoda mu, da krila za letenje. Grozljivo smešna situacija. Vsi ti verzi so v tej kopreni sarkazma izdatno lezli pod kožo in oživljali grozo tistega danega trenutka. Posebej se je svetila, poleg Coreyeve interpretacije, v tej skladbi perfektna Vernonova solaža, v kateri je znova opozoril kakšen unikaten genialni um in karizma je ta kitarist v svoji artistični biti širokih multiplo-dimenzioniranih razgledov glasbenega izražanja. Čut za melodičnost in popoln eksperimentalni odklop v najstrožjem možnem kriteriju perfektnega sobivanja.

Living Colour ostanejo na tem nivoju tudi v Bi, kjer pa Doug Wimbish pripravi znova vse zahtevano za rajanje v klubu. Njegova solaža z zvokom, ki je glavnino prisotnih tako zmedel, da so začeli vsi pogledovati sprva proti Vernonu, je pomenila sama po sebi nov veličasten unikatni trenutek druženja z Living Colour. Pri tem ni pozabil skočiti z odra, se pomešati med ljudi, igrati po bas kitari z jezikom in izvajati vse preostale telovadne podvige. Zabavanje glasbenikov se nadaljuje, ko ostane na odru sam za svojo trdnjavo bobnov William E. Calhoun. Da. Spet smo pri bobnarski solaži, ki v slehernem trenutku lahko le navdušuje in ne more krasti časa obiskovalcem, kar je današnji običaj mnogoterih drugih skupin. Calhoun je znova uprizarjal zvočne vraže prelivajočih se barvitih krajin, skozi svoj drum wave, ki nosi nekakšno funkcijo teramina. Zložil je nekaj ritmičnih zvokov, jih »zmemoriral« in potem zložil preko njih še solo bobnov. Tako je dosegel s takšno plastovitostjo zvoka, kot bi bil v dvorani z njim na odru cel bend podvržen popolni ritmični improvizaciji. Magično in v vsem enkratno doživetje vodeno skrbno in čvrsto v vajetih mojstra Calhouna.

Sledi presenečenje set liste večera. Open Letter To A Landlord s prvenca »Vivid« (1989). Ta točka je bila podrejena karizmi petja Coreya Gloverja. Tu je možakar že v prvi kitici, ki sta jo povsem mirno vodila skupaj z Vernonom izkazal vso svojo moč soul akrobacij in prirojen občutek za združevanje improvizacije in ohranjanje vodilne melodije verzov. Publika oživi ob klasičnem Living Colour hitu Love Rears It's Ugly Head, fantje pa presenetijo z načinom izvedbe nove skladbe Young Man, ki jo korenito podkrepijo in odebelijo s programskim ritmičnim vzorcem, v izhodnem delu pa jo Reid s svojimi efekti in solažo »razsuje na prafaktorje«. Preskok na ponarodelo Glamour Boys, potem pa v kompaktni trivialni melodičnosti ostanejo, ko odpre skladbo Behind the Sun Vernonov »taping« in v nadaljevanju dobesedno, na meji še slušne sprejemljivosti, ruši klub njegovo navito metaliziranje riffa v refrenu.

Intenziven večer, v katerem so Living Colour iztržili maksimum iz značajskih oznak spontanosti in nepredvidljivosti, ki zmagovito so-kreirata njihov unikatni izraz artistične obrti, kjer glavnino odnaša seveda jazz glasba, zvito zapakirana v način, ki ponuja masovno dostopnost njihove glasbe, je zasedba zabelila s sploh prvikrat javno odigrano priredbo zasedbe The Beatles Lady Madona, kjer je Corey svoj vokal v celoti prepustil Vernonu. Preko polne malhe zabavnih in porogljivih opazk, so se fantje premaknili skozi pohujšljive kritike družbe v čvrsto definirani Type do zaključka z obveznim in večnim zimzelenom Cult Of Personality.

V primerjavi z obiskom koncerta v Ljubljani, dne 24.11.2009, za 20. minut daljši nastop. Zvok odličen, precej boljši kot v Kinu Šiški, svetlobni učinki precej bogatejši. Skupina maksimalno razigrana in vživeta. Značajske lastnosti po katerih so si Living Colour v svetu glasbe zagotovili visok pedigre in artistično samosvojo bit, so bile magnificirane optimalno in skupina je na tem zares fenomenalnem šovu v Grazu potrdila svojo neulovljivo edinstvenost in izpovedno moč lastne karizme. Ostajajo še naprej v vsem navdušujoča paša za ušesa in oči!

LIVING COLOUR @ GRAZ 27.1.2010

2010-01-29T00:14:00.015+01:00

Škoda mi je tele fotke zaradi prekritega očesa ..., sam sem jo gor dal, ker mi je nekako všeč:) Vaše mnenje ljudstvo? Gre skozi ali ne?

Na kratko še tole, zopet se je izkazalo, da se je bolje zapeljat na koncert v tujino, v mojem primeru Graz. Zakaj? Daljši koncert, boljša set lista(Kino Šiška), super organizacija brez odvečnih predskupin, kar mi je bilo pa zelo zanimivo, na samem koncertu nisem opazil niti enega samega varnostnika(Kino Šiška)?! V glavnem, kdor ni bil tega dne v Grazu mu je lahko pošteno žal! Obširna reportaža iz koncerta in še kar nekaj fotk pa v kratkem.

Lep dan.

DEEEJ MI ZE TA KOS PAPILJA!!!

2010-01-25T22:03:00.013+01:00

ZELENO Z BELIM -:)

2010-01-25T16:02:00.001+01:00

GUITAR HERO

2010-01-24T00:47:00.005+01:00

FUCK YOU

2010-01-23T15:48:00.002+01:00

NA SCENI

2010-01-22T17:10:00.002+01:00

ZA VSE TISTE ...

2010-01-20T21:28:00.011+01:00

..., ki takih obdelav fotk ne marate! Moja malenkost pa v zadnjem času neizmerno uživa v takih in podobnih obdelavah:)

Lep dan

PRIHAJAJO ...

2010-01-17T08:36:00.003+01:00

... 30.3. TAAKE, URGEHAL, ANGANTYR, GRAVDAL, BLACK SHORE!!! Gala hala!

DOBRO JUTRO ZSFB ...

2010-01-16T08:16:00.003+01:00

Tukaj bi samo še enkrat rad povdaril, SUPER, da se je ZSFB obdržal med živimi, res lepo in upajmo, da še bolj kvaliteten, kot je bil ...

ZSFB, SEVEDA OSTAJAMO ...

2010-01-15T22:40:00.000+01:00

Lene kosti - Do or Die "release party", 19.03.2010, Orto bar (Ljubljana)!

2010-01-13T07:36:00.004+01:00

Dne 19.03.2010, se v ljubljanskem Orto baru obeta prelomni dogodek za slovenski heavy metal! Legendarna ljubljanska heavy metal zasedba Lene kosti bo, po več kot 30. letih, ki jih je naložila na svoja pleča, svečano obeležila svoj uradni izid studijskega prvenca z naslovom »Do Or Die« (izid v samozaložbi, v drugi polovici februarja 2010).

LENE KOSTI: Lene kosti - botri slovenskega heavy metala, nastali davnega leta 1978, predstavljajo danes v slovenskem prostoru edino pristno vez med pionirji metala Velike Britanije in drugo generacijo slovenskih metal skupin! Glasba Lenih kosti pripada tradiciji starošolske metal obrti in predstavlja ne le za Slovenijo, pač pa za celotni svet, edinstven glasbeni fenomen. Svoje nove velikopotezne načrte, so fantje že v letu 2009 kronali s številnimi koncerti doma in v tujini.

Svojo novo delavno vnemo, so Lene kosti potrdile tudi, dne 14.09.2009, ko je v striktno omejeni nakladi izšla zgoščenka »Demo Tapes 1985-1987« (2009), na kateri je vključen ves klasični repertoar, ki ga je zasedba posnela med letoma 1985 in 1987, v studiu Činč.

V začetku oktobra leta 2009 so Lene kosti za seboj zapahnile vrata studia in pričele z delom na prvem pravem studijskem albumu. Skupina je do konca leta 2009 uspešno zaključila s snemanjem albuma, ki nosi z neukročenim ponosom naslov »Do Or Die«! Za produkcijo in masterizacijo albuma je poskrbel Domen Justin Dyz (ex-Negligence), kot posebni gosje pa so na njem sodelovali Mat Sinner (bas kitara - Primal Fear, Sinner), Manni Schmidt (kitara - ex-Grave Digger, ex-Rage), Inez Osina (flavta, vokal - Brezno) in Domen Justin Dyz (kitara, ex-Negligence, ex-Dusk Delight).

Okosteneli pristop, kot ga razume skovanka najbolj pristne heavy metal glasbe, je za novi čas zrasel in se razvil v vsej režeče voluminozni glasnosti in pretkano figuriranih kitarskih frazah, prirojenim občutkom za kovanje nalezljivih vodilnih melodij, ki ne skoparijo z momentom rušilnosti in obče nepokorščine, za katerega ni več pomembno ali ga razumete, pač pa se postavlja retorično vprašanje, ali ga sploh lahko prenesete! Pošast žejna krvi je potrgala okove, pripravljena, da v svitu apokalipse naposled obračuna s svetom!

TRIS

2010-01-12T08:25:00.004+01:00

ENA STARA ...

2010-01-11T07:40:00.004+01:00

...

2010-01-10T08:05:00.000+01:00

NA BASU ...

2010-01-09T06:57:00.000+01:00

ŠE MAL ...

2010-01-08T06:42:00.000+01:00

... Tinkare :)

SKUPINSKA ...

2010-01-07T06:54:00.002+01:00

TRETJA ...

2010-01-05T22:01:00.003+01:00

DRUGA ...

2010-01-05T07:02:00.003+01:00

PRVA ...

2010-01-04T06:48:00.002+01:00

DENI - MORDENOM

2010-01-03T09:39:00.001+01:00

ROK - MORDENOM

2010-01-02T09:43:00.003+01:00

LETO 2010 ...

2010-01-01T09:00:00.006+01:00

NAJ BO 2010 NORO KONCERTNO LETO ...

DVE STARINSKI ...

2009-12-30T22:48:00.009+01:00

Že objavljeni fotki, ampak malenkost drugače obdelani :)

ENGA ZDRAVGA PA SREČNGA VAM ŽELIM!

NOCTIFERIA - KINO ŠIŠKA (REPORTAŽA)

2009-12-30T08:36:00.005+01:00

Obilo koncertov, ki so se v letošnjem letu zvrstili na domačih odrih je brezsmiselno naštevati, bilo jih je preprosto preveč (a s v tem primeru kvantiteta enači s kvaliteto!). Koncertni beri leta 2009 pa se je pridružila še Noctiferia, ki je v Kinu Šiška prvič predstavila komade s prihajajoče plošče Death Culture, ki izide v prvem četrtletju novega leta. Družbi sta Noctiferii delala zasedbi Mordenom in Dickless Tracy.

Z ogrevanjem velike dvorane Kina Šiške so začeli belokranjski Mordenom. Njihovi koncerti še vedno minevajo v luči predstavitve fantastičnega prvenca, Agnvs Dei, ki so ga Metličani izdali v začetku leta v samozaložbi. V tem duhu so nas pozdravili z uvodom Synopsis in nas takoj za tem pahnili v vihro rušilca Purification of the Earth's Pecadillo. Fantje so kljub temu, da imajo za seboj peščico koncertov (če se ne motim je bil ta šele peti po vrsti) uigrani in dobro vejo kako se stvarem streže. Vseeno se je prav zaradi pomanjkanja koncertne kilometrine pripetilo nekaj manjših kiksov in napak, ki pa so jih Mordenom hitro popravili. Sicer pa se pri tehnično precej kompleksni glasbi, ki jo igrajo Mordenom to lahko mimogrede zgodi. Z ene strani te tako bombardira pestro in dinamično bobnanje ter razgibano in živo basiranje, z druge pa odlično, domiselni riffi, ki jih dopolnjujejo premišljeno sestavljene solaže Marjana Krajačiča. Občasno nekoliko sicer zmoti statičnost inštrumentalne četverke, verjetno so se na tako velikem odru počutili tudi rahlo izgubljeno. A na živosti nadoknadi frontman Deni Petraš, ki z surovim in agresivnim, a hkrati razločnim growlom doda piko na i. Mordenom so svoj nastop fenomenalno zaključili s posvetilom pionirju death metala Chucku Schuldinerju z Death medleyem A Story to Tell/Empty Words/Voice of the Soul.

V drugačne, precej bolj razburkane, vode death metala so nas potopili koncertno ena najbolj dejavnih zasedb pri nas Brezkućni trejciji, akhem, Dickless Tracy. Tudi trojka pod diktatorskim vodstvom bratov Cepanec (ubogi Sine) je u Šišci nastopila prvič in njene temelje dodobra razmajala z ritmi neizprosnega old-school death metala. Njihov nastop je minil v luči predstavitve aktualnega albuma Halls of Sickness in jasno nezgrešljivega Cepovega "TM" humorja. Rušilci z albuma zvenijo v živo še bolj bolno in še bolj izprijeno kot na plošči, trio pa iz sebe spravi toliko death metal jeze kot celoten pevski zbor, ki bo pušnil pri Mariu. Teglin bobnarski zajeb je nemudoma spomnil na déjà-vu zajeb kultne Katatonie še bolj kultnih Suffocation in tako je Dickless Tracy nastop minil v pravem death metal duhu.

Da je nastop nosilcev večera tik pred nami je opozorilo ogromno platno na katerem se jevrtel spot za aktualni single Holymen, ki se bo nahajal na novi plošči velikanov in veteranov slovenske metal scene Noctiferia. Noctiferia je z vsakim izdanim albumom premikala mejnike slovenskega metala in nenazadnje tudi svoje lastne. Prvenec Baptism at Savica Fall je še danes ena boljših domačih black metal plat, s Per Aspero je Noctiferia zavila v vode tehničnega death metala in z zdaj že legendarnim spotom Fond of Lies (le kdo se ne spomni srditeža v plenicah, ki je jezno žagal razpelo, hehe) kraljevala lestici Videospotnic. Slovenska morbida je pomenila v karieri Noctiferie nekaj popolnoma novega, za mnogo fenov tudi šokantnega, saj so fantje na tej plošči death metal konkretno zmešali z elektroniko in etnom. Sedaj je čas za četrto ploščo, ki nam jo je Noctiferia predpremierno predstavila v Šiški. Brez kančna dvoma je bila nastop Noctiferie od prve do zadnje sekunde prava lekcija profesionalizma in suverenega obvladovanja odra. Prav tako dobro pa so zveneli tudi komadi, prvič (!) odigrani v živo, in to s kiruško natančnostjo. Fantom se pozna nešteto osvojenih koncertnih odrov širom Evrope, ki so jih delili z največjimi imeni ekstremne metal glasbe. Sodeč po slišan tudi Death Culture predstavlja mnogo bolj zrel izdelek kot je bila Slovenska morbida, saj je smer v katero plujejo Noctiferia še bolj razdelana in dodelana. Za ušesa so bile pravo veselje spektakularne solaže botra zasedbe Igorja Nardina ter jasno hiperaktivni frontman Gianni Poposki, ki je navduševal tako vokalno kot z izredno izdelanim nastopom ter konceptu Death Culture primernimi vmesnimi nagovori. Presenetili so tudi z dvojnim bobnarskim solom, ki sta ga odigrala Gianni in bobnar Mathias Gergeta, največje presenečenje pa je bil brez dvoma ambientalni komad na katerem je vokalno gostoval Robi Grdić (Prospect). Fantje so nam v celoti odigrali prihajajočo ploščo, ki zveni obetavno, a jo bo potrebno, ko izide, slišati še nekajkrat, saj se po slišanem obeta nekaj kar bo potrebno slišati večkrat. Čakamo na kulturo smrti!

Predpremierna splavitev novega albuma Noctiferia je minila v odličnem vzdušju, a za konec lahko dodam le nekaj. Zares prelepo je bilo videti na tako velik odru, kot je oder Kina Šiške, izključno slovenske metal benda. Upam, da se to ponovi še večkrat!

Kraj: Ljubljana. Kino Šiška
Datum koncerta: 15. december 2009
Število obiskovalcev: 300
Cena karte: 10€

Avtor reportaže: Rok Klemše - ROCKLINE.SI
Datum reportaže: 29. december 2009

Dušan V. - Mordenom

2009-12-29T06:46:00.001+01:00

ŠUM V

2009-12-28T08:06:00.001+01:00

ŠUM IV

2009-12-27T09:01:00.003+01:00

MORDENOM - Kino Šiška

2009-12-26T09:26:00.002+01:00

Sprememba

2009-12-25T18:10:00.002+01:00

Zgodila se je majhna sprememba, glavo mojega bloga krasi nova slika, upam, da vam je všeč:)

Lp

ŠUM III

2009-12-25T08:33:00.003+01:00

ZDRAVO ...

2009-12-24T07:25:00.003+01:00

Srečno, zdravo, uspešno in oh in sploh 2010 vam želim ..., ja pa veeeliko dobrih koncertov v prihajajočem letu seveda!!!

LIPEJ SAMARIN ROBERT

JANI HACE

2009-12-23T06:56:00.003+01:00

ŠUM II

2009-12-22T06:57:00.003+01:00

SIDDHARTA - KRANJ (REPORTAŽA)

2009-12-21T19:15:00.011+01:00

Pa smo tudi v Kranju kot zadnji letošnje leto dočakali Siddharto in njeno Sago. Koncert se je začel z uro zamude, kar je bilo seveda pričakovano, kajti za varnost je bilo pretirano poskrbljeno,
dvojne ograje, popolen nadzor nad dogajanjem med oboževalci in seveda za nagrado ob neizogibnem prerivanju množice postavitev še ene dodatne ograje in v vrsto eden po eden, nato čakanje na pregled pri varnostniku in nato končno hop v ledeno mrzlo dvorano.

Po pričakovanem, da se bo koncert pričel s komadom iz nove plošče Saga so nas fantje presenetili s Potjo v X in naša skupna pot skozi odličen, s čustvi nabit koncert se je lahko pričela.

Koncert je v veliki meri presenetil, saj je bilo vse, kar je Siddharta odigrala, odigrano v živo, brez nasnetih delov, kot smo jih bili vajeni s prejšnjih koncertov. Večina nas je pričakovala koncert, na katerem bo velik povdarek na novi plošči, vendar pa nas je Siddharta presenetila z nekakšnim ˝The Best Of˝ koncertom. Tako povdarka na Sago ni bilo čutiti, saj so novo ploščo zelo dobro pomešali med stare uspešnice. Prisotni na koncertu so se šele spoznavali z novo ploščo, vendar fantov na odru to ni motilo, ves čas je bilo opaziti, da jim Saga pomeni zelo veliko, v bistvu za Siddharto začetek nekaj novega neodkritega. Ob igranju novih komadov iz albuma Saga so bili Tomi M. in druščina tujci v svojem svetu, svetu v katerem končno živijo svoje sanje, sanje, ki so se jim uresničile.

Množica pod odrom je ves koncert počasi cvetela, med njimi si lahko v veliki večini videl mnogo cvetov, ki so se popolnoma vživeli na dogajanje na odru. Po drugem prihodu na oder pa je zacvetela celotna dvorana, stojišča, sedišča, nastopajoči vse je bilo v evforičnem vzdušju. Koncert je doživel svoj vrhunec tako na odru, kot tudi pod njim. Vse skupaj je bilo dobro videno tudi pri Tomiju M., ki je po dolgem času zopet malo bolj razkril svoja čustva in bil popolnoma fasciniran nad norečo se publiko, ter ji dal vedeti, da so fantje na odru in publika, v bistvu zlitek enega. Dajal nam je občutek, da je zelo ponosen na Siddharto, na njihov začetek novega obdobja, obdobja Sage in njenega popotovanja v neznano. Prav posebno vzdušje je bilo čutiti tudi pri Boštjanu M., ki je bil za svojimi bobni malo bolj neopazen, včeraj pa je večkrat prišel v ospredje s svojimi duhovitimi izjavami in dobro voljo.

Skupina je v decembru poleg kranjskega koncerta imela še nastop v Ljubljani in Mariboru in po pogovoru z nekaterimi, ki so obiskali omenjena koncerta lahko rečem, da je bila tako publika, kot skupina najbolje razpoložena prav v Kranju. Mogoče je imelo vpliv na tako vedenje tako za publiko, kot za skupino, da je to njihov zadnji koncert v letošnjem letu, oziroma pred turnejo, ki sledi v naslednjem letu.

Za najbolj navdušene privržence je bil koncert ˝prekratek˝, a se je bilo treba zadovoljiti z dvema urama in štirideset minut trajajočim koncertom. Sicer je manjša množica zapustila dvorano že po dveh urah koncerta, saj niso vajeni, oziroma niso niti pričakovali tako dolgega koncerta. Tisti najbolj zagreti so vztrajali in za svojo vztrajnost so, smo bili nagrajenim s tako dolgim in v vseh pogledih odličnim koncertom. Naj še pohvalim ozvočenje, ki je bilo na visoki ravni skozi celoten koncert.

Ledena dvorana je bila proti koncu nastopa Siddharte tako razgreta od množice vreščečih in skakajočih privržencev, da bi lahko po koncertu imeli trening plavalci in ne hokejisti:) Za konec smo skupaj s Siddharto dvignili zastave v ponos vseh slovenskih športnikov z njihovo - Dviga Slovenija zastave. Upamo lahko, da fantom uspe preboj v svet. Slovenijo so osvojili, naj osvojijo še svet!

SET LISTA:
- POT V X
- KLINIK
- ALARM
- NAPOJ
- B MASHINA
- DOMINE
- NEVARNO MESTO
- ROOSKIE
- T.H.O.R.
- NARAVA
- SAMO EDINI
- PLATINA
- MR.Q
- APOKALIPSA
- MADAM
- EBORAN
- ANGEL DIABOLO
- STAMPEDO
- NEON
- HOMO CARNULA
- VOJNA IDEJ
bis1
- OD VIŠINE SE ZVRTI
- NAPALM 3
- BAROKO
- RAVE
- RING
bis2
- NA SONCU
- DVIGA SLOVENIJA ZASTAVE

Št. obiskovalcev: 1500

Reportažo napisala DAŠA ZUPAN.

SIDDHARTA - KRANJ, LEDENA DVORANA 19.1.2009

2009-12-20T09:05:00.005+01:00

Na kratko, bilo je fino, pravi Siddharta žur, ki je trajal 2h40minut. Vsi, ki ste tole zamudili vam je lahko žal:) Resno!

Lp

ŠE MALO ...

2009-12-19T07:05:00.007+01:00

... Tinkare in Erosa iz stare zaloge:)

Nič zdaj pa delat, sneg pa meeede na veliko. Jutri pa mogoče, kaj od Siddharte, ki ima danes koncert v Kranju.

Veliko belega vam želim.

Lp

GIANNI POPOSKI - NOCTIFERIA

2009-12-18T07:31:00.007+01:00

NOCTIFERIA - KINO ŠIŠKA

2009-12-17T06:48:00.003+01:00

NOCTIFERIA je imela v Kinu Šiška predstavitev novega CD-ja DEATH CULTURE, ki izide nekje do konca leta. Več fotk sledi ...

Lep dan

TINKARA KOVAČ - recenzija novega ploščka, THE BEST OF

2009-12-16T06:57:00.010+01:00

Tinkara Kovač je zvezda stalnica na slovenski glasbeni sceni. Po 13 letih glasbenega ustvarjanja in 7 izdanih albumih se je pevka novembra vrnila s kompilacijskim naborom triumfov doslej prehojene glasbene poti. Manever predvidoma rezerviran za simbolično zaključevanje življenjskih poglavij umetniških duš, si je Tinkara zamislila v obliki obsežno zastavljene degustacije diskografskih vrhuncev kariere, vpeto v pregleden kronološki prelet dosedanjega dela, kateremu je po ustaljeni praksi za vsak slučaj dodala še parček svežih zadevic.

Že ob površnem listanju glasbenega kataloga Tinkare Kovač je lahko videti, zakaj se je teta tekom dosedanje kariere ob neumornem iskanju komercialne prepoznavnosti vselej srečevala z uspehom. Njena dokaj enostavna muzikalna formula se je z leti postopoma odmikala od konkretnejših rokerskih form in oblik, dokler ni z neškodljivo popevkarsko pevnostjo končno ostala udobno uležana v podkožju glasbeno nadpovprečno razgledanega slovenstva. Skladbe kot »Spezzacuori« »Med zemljo in zrakom« ali pa všečno baladiranje »Še tam ne«, so lep primer tega draženja pretežno nezahtevnih glasbenih okusov. Noviteti »Če je to vse« in »Ljubezen je padla z neba« sta samo naslednja v vrsti previdnih kimljajev preverjeni pop rokerski usmeritvi. Tu še kako prav pride Tinkarina smelo vpeta vloga flavtistke, s katero vštric vsaj navidezno koraka duh glasbene širine in kreativnosti, ki je pri godbi večine njenih konkurentk seveda ni moč opaziti.

Brez dvoma je Tinkari Kovač potrebno priznati zasluge za polaganje temeljev popularnega rocka na katerih danes izrazno gradijo številni domačih »estradniki«. Za razliko od slednjih je Kovačeva z zvrhano mero svojskosti dostavljala že zelo zgodaj, s solidnimi in produkcijsko dobro dodelanimi izdelki kot sta albuma »Ne odhaja poletje« in »Košček neba«. Omenjena skrivata nemalo odličnih momentov. Favoriti »Znam živet (na tleh)«, »Veter z juga«, v isti sapi pa lahko omenimo tudi »Lahheeiyee«, bodo hitro spomnili na avtorsko zrelost Tinkarinega tabora, ki je brez pretiranih naporov jurišala čez meje skrajnega dometa takratne domače pop rock industrije. Tinkarin glas je med prebiranjem poglavitnih elementov popa in rocka uspešno izluščil prepoznavno mešanico obeh, s tem pa je pevkina glasba razumljivo pridobila tudi na sami dostopnosti, ki pa se je kot rečeno z leti vse bolj stapljala s kroji pop kulture. Ljubitelji trših godbenih aktivnosti boste tako pri srkanju vsebine prve zbirke del Tinkare Kovač tako brez dvoma obtičali pri izboru prvih treh albumov. Kakorkoli že, gre za posrečeno serviran diskografski prelet, pri katerem boste z izjemno močno pogrešane knjižice, ki bi razveselila s slikovnim ali še bolje tekstovnim orisom pevkine glasbene poti, pač težko ostali kritični.

Ocena: 3,5(5)

Skladbe:
1. Če je to vse
2. Ljubezen je padla z neba
3. Ne odhaja poletje
4. Znam živet (na tleh)
5. Veter z juga
6. Ko bo prišel
7. Zakaj
8. Brez laži
9. Grem
10. Lahheeiyee
11. Slepa sreča
12. S tabo
13. Sonce v očeh
14. In sta šla
15. Med zemljo in zrakom
16. Kje ste vi (kaj tu dogaja)
17. Spezzacuori
18. Še tam ne
19. Quello che
20. Ujeti svet
21. Kamokoli greš

Avtor recenzije Daniel Pavlica, ROCKLINE.SI

TINKARA KOVAČ - reportaža, kino Šiška

2009-12-15T07:25:00.005+01:00

Tinkara Kovač je ponovno med nami, začuda živa in zdrava, čeprav resnici na ljubo nikoli ni odšla. Nekako v skladu s slaboumnim senzacionalizmom genialnih glav za krmilom kolesja slovenskih promocijskih služb bi lahko pričakovali, da se bo punca pravzaprav "reinkarnirala" na odru Kina Šiške. No kakorkoli že, Tinkara Kovač je z nastopom na velikem odru samooklicanega centra urbane kulture predstavila novembra izdano kompilacijo "The Best Of", s katero pod drobnogled jemlje doslej prehojeno glasbeno pot, ki je tekom trinajstih let intenzivnega glasbenega udejstvovanja povila 7 albumov.

Izbira koncertnega repertoarja Tinkare Kovač je bila na moč podobna naboru predstavljenemu na prej omenjeni best of kompilaciji, nekaj malega je bil premešan le razpored izvajanih skladb. Tinkara ni ničesar prepuščala naključju. Njena šest članska zasedba je z uvodno "Če je to vse" hitro stopila na pota vnaprej določenega scenarija, ki opaznejših odstopanj v smeri improvizacij ni dopuščala. Odrska komunikacija je vseskozi ostajala na nivoju predvidljivega, tako je temu primerno fanovska degustacija kariernih presežkov glasbenice večinoma minevala v lovljenju discipline. S tem Tinkarino "preživetje" večera skozi oči najzvestejših oboževalcev seveda ni bilo v ničemer ogroženo, trpel pa je njen imidž v očeh tistih, ki si od obljubljenega rokerskega spektakla drznemo obetati kaj več od v večini dobesednega prenašanja studijskih zapisov na koncertne odre.

Tinkara je prepričala z izjemnim vokalom, suverenim v vseh predstavljenih legah, ki ostaja najbolj prepoznaven element pevkinega izraza. Korektna glasovna dostava je skupaj z redkimi rahlo spremenjenimi aranžmajskimi postavitvami vdihnila novih življenjskih moči skladbam kot "Odhaja poletje" in "S tabo". Posrečena rearanžiranja vajenih skladbenih struktur in oblik so skreirala definitivne vrhunce večera, vsekakor pa gre tukaj opozoriti tudi na nekaj ne ravno posrečenih manevrov, ki so na trenutke skočili nepričakovano blizu vsaj navidezni neuigranosti zasedbe. Eden takih kiksov je v ušesa zarezal prav na sredi sveže "Ljubezen je padla z neba", kategoriji manj posrečenih priredb naproti pa je strumno zakorakala tudi presenetljiva izposoja Men At Work klasike "Down Under". Ob zdaj že pregovorno odlični akustiki šišenskega objekta smo pogrešali tudi kanček več znakov življenja od rahlo zibajočega se para spremljevalnih vokalistk, katerega doprinos celostni zvokovni postavitvi zasedbe je bil pravzaprav ničen.

Utrip celotnega koncertnega dogajanje je seveda podajala Tinkara, praviloma predvsem po zaslugi prej omenjenega vokala. Svoj delež pozornosti so zase zahtevale tudi neredke flavtistične akrobacije, med konkretnejšimi odklopi v tej smeri velja omeniti predvsem vživeto izvedbo skladbe "She", pred katero smo bili na kratko poučeni o veličini lika in dela Jethro Tull veseljaka Iana Andersona. Tinkara je našla tudi nekaj časa za poklon Robertu Plantu, ta je bil kot nadvse prijetno presenečenje serviran v obliki všečne izpeljave "29 Palms". Pogumno ni kaj, a brez opaznejšega odziva publike. Prvega v seriji rafalov ubranega petja slednje, predvsem njenega ženskega predstavništva, je požela "Od zvezd pijan", s svojevrstnim presežkom v smislu odzivnosti publike pa smo se srečali v samem zaključku nastopa, ko so na pamet naučeni stihi "Brez laži" vseljudsko odmevali ob vzorčni in komaj slišni kitarski spremljavi.

Tinkara Kovač je s prepričljivim, za slovenske standarde popularne glasbe v marsičem nadpovprečnim nastopom uspešno sklenila simbolično splavitev izdane kompilacije, s tem pa je po svoje pričakovano dodatno utrjen tudi njen status vodilne figure domače (zadnja leta vedno številčnejše) pop rokerske falange. Če kaj potem lahko Tinkari očitamo le manjko karizme (punca na odru deluje precej statično), ki kar kriči po konkretnejši dopolnitvi odrske prepričljivosti.

Reportažo napisal Daniel Pavlica, ROCKLINE.SI

TINKARA KOVAČ - Kino Šiška

2009-12-14T07:48:00.009+01:00

Jutri pa sledi še reportaža z omenjenega koncerta.

Smrekica

2009-12-13T18:26:00.001+01:00

Ja tudi mi smo jo postavili ...

EROSOVE MUZE

2009-12-13T08:24:00.008+01:00

Veliko snega vam želim. V Kranju namreč pada, na veliko :)

Lp

TINKARA KOVAČ (B&W)

2009-12-12T05:54:00.005+01:00

Ostale fotke priletijo ..., klik na fotko seveda :)

Lp

SIRENIA

2009-12-11T13:06:00.006+01:00

Moj prešs symphonic gothic metal band!!! Upam, sa se kmalu zopet vidimo na koncertu.

Lp

Za dobro jutro ...

2009-12-10T09:18:00.007+01:00

Krasen dan vam želim ...

Stream of Passion

2009-12-09T09:53:00.005+01:00

Vadúz

2009-12-08T14:40:00.004+01:00

Vadúz je glavno mesto kneževine Lihtenštajn.

V mestu, v katerem od leta 1938 prebiva tudi lihtenštajnski princ, živi po zadnjem štetju 5.106 prebivalcev, od katerih je večina katoličanov. Leži ob desnem bregu Rena, na 469 m nadmorske višine. V njem je sedež parlamenta (Landtag) in uprave. Vaduz je bil prvič omenjen v dokumentih leta 1150, vaduški grad pa leta 1322. Verjetno so ga v 13. stoletju ustanovili grofi Werdenberg. Ime je prišlo iz retoromanskega jezika in datira še v čas, ko so deželi vladali Rimljani.

Mesto množično obiskujejo turisti iz vsega sveta. Prestolnica ponuja polno con za pešce, v katerih se lahko odpočijemo. V njem je znan grad, katerega prva omemba sega v leto 1322. Mestu dajejo blišč katedrala, vladna stavba (Regierungsgebäude), mestna hiša (Rathaus), Lihtenštajnska narodna galerija, znamenita Rdeča hiša (Rotes Haus), poštni muzej in vinske trte ter kleti.

Poleti je v mestnem središču polno festivalov. Najbolj znani so: Vaduški filmski festival, “Städtle-Summer”, “Winzerfest”. Prireditve dosežejo vrhunec 15. avgusta, ko poteka praznovanje državnega praznika.

Slikano v zgodnjih jutranjih urah.

CHERRY POPPIN' DADDIES, četrtek 11. februar 2010 ob 21h, Kino Šiška, Ljubljana

2009-12-07T22:31:00.007+01:00

cetrtek, 11. februar 2010 ob 21h, Kino Siska, Ljubljana

Cherry Poppin' Daddies bodo februarja spet ogreli in zavrteli Ljubljano!

Za razgret pricetek zelo obetavne koncertne sezone 2010 smo (preverjeno v razprodani in prepoteni Menzi pri koritu konec 2008) izbrali bal kot se sika, na katerem se bomo gnetli in sukali pod taktirko zahodnoobalnega orkestra Cherry Poppin' Daddies.

Predprodaja vstopnic se pricne v sredo, 9. 12.
Vstopnica v predprodaji: 18 EUR, 22 EUR na dan koncerta.

Predprodaja: INFO SKUC (Stari trg 21, LJ), vsa prodajna mesta Eventim-a + Kompasove poslovalnice, trgovine Big Bang, Petrolovi servisi;
internetna prodaja na: www.skuc.org, www.eventim.si, www.vstopnice.com, www.koncerti.net

RICHIE AGAIN

2009-12-07T07:15:00.006+01:00

Lep dan, vesoljna Slovenija.

RICHIE KOTZEN - BLUESIANA 4.12.2009

2009-12-06T08:43:00.004+01:00

SIDDHARTA : SAGA (recenzija)

2009-12-01T22:01:00.011+01:00

Siddharta. Nekakšen odtis značajske zmesi Slovencev. Nobena skupina tega »Slovenskega« elementa ne bi mogla v rocku bolje definirati in izrazno shajati z njim v lastni evoluciji, kot ravno Siddharta. Razvili so svoj slog, ohranjali ter gojili vseskozi zanimivo rock vizijo, ohranili slovenski jezik v njej docela atraktiven. In zlezli v zavest Slovencev tako globoko da si vsak med nami rad (ali nerad) vzame čas in razpreda o njegovih osebnih nagnjenjih do nje. Ni kaj. V vseh teh letih so postali pomemben del vsakdana slovenske (rock) kulture.

Človek niti ne ve kaj bi novega povedal ob besedi Siddharta. Peti studijski album, snemanje v ZDA s priznanim producentom Rossom Robinsonom. Osnovne značajske lastnosti ostajajo jasno zaznavne v tej novi mineštri imenovani »Saga«. Torej tipični aranžmaji, ki dišijo lahko le Siddhartovsko. To je jasna oblikovanost melodičnih aranžmajev svečanih napevov v refrenih. Melanholično, včasih celo prekomerno patetično in večno trpeče v svoji romantiki, a v naslednjem trenutku kvišku dvignjenih glav, kipeče ihte, radosti in strasti. V rokah oborožena s konkretno melodijo in odličnimi verzi, nas ne pušča na cedilu niti nova »Saga«.

»Saga« je reč, ki ne gre tako hitro pod kožo, kot bi človek pričakoval, glede na znano, ali pričakovano. Ne išče hitov in ni le album nujnega rock n' roll »nažiganja«. Ni godcev, pihalcev, ni orkestra. Dejansko je Saga sklenitev razvojnega kroga in pričetek novega. Po tej logiki naj bi bil konec vsake štorije staknjen z njenim začetkom in tako je nemara v energiji albuma »Saga« še največ vzporednic umestno vleči s prvencem »ID«. Z albumom »ID« so bili iskreni in zavoljo tega tudi ranljivi. Tokrat ni dosti drugače, le da znajo goloto ali iskrenost bolje braniti. Vseeno pa je pomemben občutek, ki ga daje album ta, da so fantje izrazili na njem v enakovrednih merah svoje ideje, kot kvintet in da deluje album po tej plati neverjetno zrelo, suvereno in zapušča nek občutek zmagoslavja, ki še zdaleč ni vsiljen, kot tudi občutek da so vezi v kvintetu še dodatno utrjene in intenzivnejše. Preprosto to, da so se fantje med procesom nastajanja albuma še bolje spoznali.

Silno pomembno vlogo nosijo to pot klaviature. Simfonični aranžmaji so izginili. Rockovsko obešenjaštvo prav tako. Kaj ostane? Spogledovanje s človeško domišljijo, kot naravnim »emulantom« zvoka, prelitim v carstvu tipk in barvitih gumbov. Bere se hudo pametno, pa ni. Tomaž uporablja široko paleto zvokov s katerimi opremlja posamezne dele skladb. Predvsem rinejo v ospredje (znova odkriti) primitivni zvoki prvih sintetizatorjev iz konca sedemdesetih let in z začetka osemdesetih in jih ni težko preslišati niti v skladbah takrat aktualnih skupin od Duran Duran do Rush (v svoji sintetizatorski »eighties« periodi) - primer je druga kitica skladbe Alarm.

Tako opremljena nova Siddharta ne išče nujno ponavljajočih prehodov, pač pa je zaznati celo nekaj raziskovalnega duha, igrivosti, duhovičenja v skladbah. Že Narava preseneti, a za to je odgovorna cela struktura - zasnova skladbe. V skladbi kot je Alarm, pa denimo fantje ne izbirajo več ponavljajočega vzorca spremljave in preigravanja vodilnih motivov. Predvsem godi atmosferično razburkanje skladb, kot je Vojne idej, ki premore mnogo kontrastnih prehodov med vodilnimi motivi in jo skupina za povrhu na plutju sintetizatorjev »bobnarsko« dodobra nalomi v finalni »crescendo«. Tu se iskri to zorenje artizma skupine.

Skladb, kot jih običajno pričakujemo od Siddharte je devet. Dve »blago« odstopata. Prva je pravzaprav zadnja skladba z imenom Tom Waits For Me, v kateri je skupina našla smiselni zaključek »Sage«. Skladba sama se odvije v angleškem jeziku, zvok sintetizatorja ki jo zaključi, pa je enak pričetku skladbe Narava, ki album odpre. Torej sta konec in začetek spet nekako povezana na albumu. Vseeno bi ravno v tej skladbi našel edini večji minus albuma. Preveč je drugačna od vseh preostalih »Saga« skladb, zato bi nemara funkcionirala bolje kot bonus na kakem izdanem singleu. Zaključek na takem albumu bi moral biti intenzivnejši. Denimo s skladbo v stilu kot je Vojna idej.

Druga skladba, ki odstopa od običajno pričakovanega, je več kot 10 minutni jam, ki je odlična osvežitev in nekako odstira ljubitelju glasbe razglede v novo kvaliteto značaja skupine, ki je doslej še ni poznal. Neverjetno, mar ne? Siddharta lahko odigrajo celo instrumental. Tu skupina po principu minimalizma nalaga kolaž za kolažem v bogat preplet, ki s svojo razgibano zvočno sliko in skrivnostno atmosfero lebdenja, nekakšnega valovanja, razbremenjuje intenziteto preostanka albuma. Tu je skupini z malo napora uspela odlična poteza. Prikazala se je v novi luči in prijetno presenetila. Rockovsko manj intenziven trenutek albuma bi morda bolje funkcioniral nekje na sredini albuma in tako razbremenil pomen intenzitete zaključka albuma, ki ga Tom Waits For Me ravno ne upraviči.

Bolj prepričljivi pa so seveda krajši komadi, v katerih Siddharta znova uspešno ustvarijo dinamično razgibane kontraste vzdušij na relaciji kitica - refren, kjer vrhunce skladb generirajo znova za Siddharto tipično figurirani refreni, s svečano temačnimi napevi. Tu boste to pot sami določili svoje favorite albuma. Verjetno bi se še vsi uspeli zediniti v tem, da je skladba Baroko najlepši trenutek albuma, po sami melodični oblikovanosti. Kitarski »stereo chorus« deluje tu dominantni tvorec vzdušja, seveda ob nepogrešljivi barvi in pristopu vokala Tomija M. Slednji je znova vživet in v čustveni gravuri na albumu vseskozi dodaja tisto potrebno sol v juho, da skladbe prepričljivo oživijo in delujejo resnično, popolno funkcionirajo. Vodilne melodije so raznolike in skladbe med seboj kontrastne. Angel Diabolo je togotno rockerski »rodeo«, obratna izkušnja od pozitivistično in naravnane Stampedo (slednji je po energiji blizu Madam, tik pred koncem albuma), ki preko polovice v lahkotnem drncu razbremenjuje intenziteto albuma, da ta prosto zaplava v prej omenjenem instrumentalu. Za njim album nujno oživi, ko se uspešno zabliska skozi odlično skladbo Vojna idej (ta na novem albumu blago povzame poanto ere »simfoničnega rock/metala« preteklosti skupine), kjer izstopa vključitev grmečega verza: »Dovolj je vina! Mesto naj pije vodo!«. Za njim bi morali Siddharta vriniti še kak trši komad (tipa Alarm ali Nevarno mesto), a gre album počasi h koncu. Alarm in Nevarno mesto v prvi polovici albuma dvigneta mračno vzdušje, za katerega je pravo delovno kemijo vzpostavil že Angel Diabolo. To vzdušje torej v nadaljevanju še bolj intenzivno vibrira, še bolj teatralno v svojih kontrastih, kreira neko postapokaliptično vizijo, verzi sevajo potrebo po ohranitvi in rešitvi lastnega individuuma, kajti da bi rešil »bolane norce« ali tiste »sklonjenih glav«, ki jih »peče rit«, je ostalo v eri človeške rase premalo časa.

Novi album je svež, jedrnato oblikovan album skupine Siddharta. Moč skupine, da s triki minimalizma spretno sklepa kupčije z mnogoterimi vzdušji, kar je bila vselej ena glavnih atrakcij njene poante, je tu. Je z nami in navdušuje. Prelita je v koherentno delovanje kvinteta, kjer dobivajo v ohranjanju značilne Sidddharta vibracije pomembno vlogo prelivajoči in raznoliki zvoki klaviatur, z združevanjem programskih vzorcev in kitarskih fraz. Ti sedaj v novi kvaliteti vibracije harmonij, opremljajo markantni Tomijev vokal, utrjujejo njegovo izpovedno moč, jo magnificirajo. Zlaganje zvočne plasti na plast v barvito gmoto, s katero lahko prosto in povsem neboleče občujete neomejen čas in kjer tudi atipična začetek ter konec albuma ohranjata svoj smisel. Album funkcionira sproščeno, relaksirano, nevsiljeno, ne išče hitov. Z njim Siddharta prebolevajo kompleks večvrednosti, hodijo po trdih tleh in razširjajo svoj izrazni diapazon tudi na bolj zahtevne poslušalce. Začetek nove zgodbe.

Ocena ploščka: 4(5)

Avtor recenzije: Aleš Podbrežnik, ROCKLINE.SI

Ewout Pieters - DELAIN

2009-11-29T06:50:00.005+01:00

Ewout Pieters je novi kitarist skupine DELAIN.

SONATA ARCTICA - Milano 25.11.2009

2009-11-28T16:05:00.020+01:00

Kraj: Palasharp / Milano / Italija
Datum koncerta: 25. november 2009
Število obiskovalcev: 4500
Cena karte: 25,00€

Avtor reportaže: Aleš Podbrežnik
Datum reportaže: 25. november 2009

Setlista:
DELAIN:
1. Invidia
2. Stay Forever
3. The Gathering
4. Go Away
5. Virtue And Vice
6. Shattered
7. Control The Storm
8. Nothing Left

SONATA ARCTICA:
1. Everything Fades to Gray (Intro)
2. Flag in the Ground
3. Paid in Full
4. Caleb
5. The Last Amazing Grays
6. As If the World Wasn't Ending
7. Full Moon
8. Last Drop Falls
9. Juliet
10. Keyboard-Solo / Guitar-Solo
11. Replica
12. 8th Commandment
---dodatek---
13. We Will Rock You (Queen cover)
14. In Black and White
15. Don't Say a Word
16. Vodka
17. Everything Fades To Gray (Outro)

Ena večjih koncertnih falang, ki pripadajo vodam power metal žanra v letošnji jeseni na evropskih tleh, je gotovo turneja Fincev Sonata Arctica. Ko človek prevrti leta v preteklost, se ne more načuditi, kako je pravzaprav skupini, ki je sprva kazala čisto generično stopicanje po pionirski špuri rojakov Stratovarius, uspelo doseči nivo uspeha in razširiti podporo baze oboževalcev, da lahko danes opravlja samostojne svetovne turneje. V današnjem obdobju se lahko Sonata Arctica nemara v marsičem zahvalijo ravno dejstvu, da so skupine, kot denimo »pravi« Nightwish, pa dalje »pravi« Stratovarius poniknile z obzorja, ali pa se prebijajo danes dalje, a v senci nekdanje veličine.

Spominjam se kako so se še povsem zeleni pobje v Salzburgu (Rockhouse, 25.04.2000) tresli na odru, ko so nastopali, kot ena predskupin (skupaj z Italijani Rhapsody, še brez priponke »of Fire«) takrat »velikim« Stratovarius, predstavljajoč prvenec »Ecliptica« (1999), danes, natanko deset let po izidu prvega albuma, pa uživajo status pravih power metal zvezd.

Turneja je bila v obdobju med 17.11.2009 in 22.11.2009 ogrožena, saj je pevec skupine Sonata Arctica Tony Kakko staknil hujšo infekcijo grla, za kar so odpadli koncerti skupine v Grazu (18.11.2009), na Dunaju (19.11.2009) in Muenchnu (20.11.2009). Tako je ostala zadnja priložnost za ogled zasedbe italijanski Milano. Milano, kot edini termin te turneje v Italiji, je postregel s kar lepim presenečenjem. Dvorana PalaSharp, ki sprejme 9000 je bila silno lepo napolnjena. Sonata Arctica so v Italiji očitno zelo priljubljeni. V dvorano se je nagnetlo gotovo kakih 4500 glav, da podprejo svoje heroje melodičnega »simfo« metala.

WINTERBORN: 20.00-20.30

Natanko ob 20.00 uri stopijo na oder Finci Winterborn. Zasedba, ki je v tem letu izdala album »Farewell to Saints« (2009) , se je na odru predstavila, kot čvrsto uigran sekstet, ki poseduje lepo mero izkušenj, kot tudi koncertne kilometrine. Mlada skupina, a sestavljena iz prekaljenih glasbenikov. Silno generično zasnovano izrazoslovje, ki ga goji skupina skozi svojo power metal vizijo, je zasedba predstavila skozi skladbe The Land Of The Free, Black Rain, Wildheart, The Winter War več, kot suvereno. Za povrhu so posedovali fantje dostojno ozvočenje, kar je bil za razmeroma neznano skupino, ki potrebuje čim več priložnosti za predstavitev, zelo dobrodošel dejavnik. Predvsem je imponiral v sekstetu mali čokati pevec Teemu Koskela, z avtoritativnim in izdelanim, melodičnim vokalom, ki je s predstavo zaokrožil vso kredibilnost sicer predvidljivih bojnih koračnic, nalezljivih antemičnih napevov. Ne glede na to, da zasedba ne izumlja »tople vode«, lahko pri tistih, ki iščete »neskvarjeno« melodijo v metalu, s pomembno vlogo klaviatur, vzbudi večjo mero zanimanja. Ob zaključku pol urnega nastopa je zasedba, ki (zanimivo) ni razpolagala z uradnim merchandiseom (tako kot tudi ne Delain), razmetala med sestradano italijansko mladež lepo število koščkov najnovejše zgoščenke »Farewell to Saints« in se poslovila z odra.

DELAIN: 20.50 - 21.20

Nizozemci Delain, skupina za katero ste nemara že slišali, saj je v letošnji pomladi izvedla krajšo samostojno turnejo po Evropi, na kateri so jo kot predskupina spremljali Slovenci Last Day Here. Delain so definitivno glavna osvežitev gothic power metal žanra, kjer je konkurenca silno zgoščena in so razlike, ki razmejujejo izraz skupin, danes omejene na včasih komaj opazne nianse. Nizozemci so presenetili s svežo izdajo »April Rain« (2009), saj gre za potrditev kvalitet, kot tudi samo nadgradnjo prvenca »Lucidity« (2006). Tako je skupina stopila na oder z nekaj silno močnimi aduti v rokah, kar se izpiljenosti in melodične dovršenosti skladb tiče. Koncert so odprli nekoliko nepričakovano s skladbo Invidia, ki je na tej poziciji nadomestila skladbo April Rain. Vsekakor so bile oči uprte v Charlotte Wessels, ki je za oder opremljena resnično maksimalno. Od odličnega petja, do izdelane igre, do seveda samega izzivalnega videza. Glavna uganka na odru je bil seveda sveži član ekipe, ali pedenj tekač, razposajen kot vrag, z naprej režečo ustnico, novi kitarist Ewout Pieters. Ta se je skupini pridružil tik pred začetkom turneje. Čudila je predvsem njegova neverjetna uigranosti in že v samem začetku odlično prileganje v skupino. Očitno se je menjava v skupini kuhala dalj časa. Riziko menjave člana v ekipi je lahko na takšni točki, kot je trenutek odhoda skupine na turnejo, zelo velik. A Ewout se je moral predhodno že konkretno uigrati. Menjava je torej ležala v zraku, skupina je za to le izbirala pravi trenutek.

Med nastopom se je skupini zgodila manjša nevšečnost, ko je crknilo glavno odrsko ozvočenje sredi skladbe Virtue And Vice. Zanimivo je, da Charlotte sploh te ga ni opazila in je še naprej pela verze. Kljub temu, da je recimo kitarist Ewout opazil, da nekaj ne štima, kar je odražalo njegovo zbegano lice, je skupina uspela zbrati toliko koncentracije, da je le z močjo odrskih ojačevalnikov sledila Charlotte. Čez nekaj trenutkov se je k sreči zvok v dvorano le vrnil. Nekaj praznine je bilo občutiti zgolj v točkah skladb Control The Storm in Nothing Left, kjer je manjkal drugi vokal v duetu. Pač odrske reprodukcije plošč včasih ni mogoče povsem optimalno zaobjeti. A vseeno. Delain so uprizorili nastop, po katerem si lahko le rekel: »Preklete pol ure! Tile si zaslužijo igrati še eno uro več.«

SONATA ARCTICA: 22.00-23.20

S šestim studijskim albumom »The Days Of Grays«, ki po naslovnici blago potegne na dosežek skupine iz leta 2001 »Silence«, so se glavni nosilci večera končno pojavili na odru ob deseti zvečer. Večina ljudi je prišla na Sonata Arctica. Evforijo je bilo mogoče čutiti že pred nastopom. To so potrjevali številni transparenti v dvorani, ki so bili na tribunah razobešeni, kot bi prišel na koncert Iron Maiden in ne le na neke manj pomembne »powermetalčke«. Med njimi celo tisti zbadljivo dvoumni: »Yes, we kakk!« (skovanka iz priimka pevca skupine). A časi se spreminjajo. Z njimi generacija, ki spremlja metal. In očitno Sonata Arctica vedo na katere vzvode morajo pritisniti pri Italijanski publiki, ki je še posebej mahnjena na epskost, bombastiko, kičeraj in pravilno simfonično oblikovanje vodilnih melodij, s tipko »cancel« vselej pritisnjeno na potencialnem vnosu poltonskih sosledij.

S hitro Flag In The Ground spravijo Sonata Arctica dvorano na noge in rajanje se prične. Neverjetno je spremljanje verzov publike s skupino. Skozi cel koncert. Zasedba je nove skladbe pomešala med starejši material, predvsem pa je bilo zanimivo opazovati erupcije prisotnih v dvorani ob izvedbah skladb prvenca »Ecliptica« kot so Full Moon, Replica (v upočasnjeni različici) in presenečenjem večera 8th Commandement, katero je Tony pospremil s komentarjem, da letos mineva deset let odkar je skupina izdala svoj studijski prvenec ter da je to pravi trenutek, s katerim lahko skupina obeleži ta jubilej.

Seveda Tony Kakko ni bil optimalen. Vnetje grla je pustilo posledice v petju materiala. Težjih (predvsem višjih in najvišjih) sekvenc se je spretno izogibal in jih v refrenih prepuščal mnogokrat kar publiki, za »Silence« skladbo, sicer odlično, Last Drop Falls, pa je na oder povabil kar Delain pevko Charlotte Wessels, ki je v celoti odpela baladno različico omenjene pesmi. Skupina je kradla minute publiki tudi s solažami, ob koncu pa je negativno presenetil razvlečen dodatek, s Queen mašilom (We Will Rock You), pričakovanim Vodka »najedanjem« in nasneto repeticijo izhoda iz koncerta z Everything Fades to Gray, v katerem nista uspela izprati grenkega priokusa niti skladbi In Black and White ter Don't Say a Word.

Ob koncu smo bili deležni le uro in dvajset minut dolgega koncerta skupine, ki je stara v skupni izmeri komaj 13. let. Celo štirikrat starejši Manfred Mann's Earth Band premorejo dandanes na odru več in to je bila silno velika razžalostitev, ki je zapustila povsem hladen občutek. Občutek ki je veleval,da je pač skupina rutinirano spravila od sebe koncert, pobrala svoj zaslužek, na odru pa ob tem ni precedila niti kapljice znoja, kaj šele krvi. K sreči je Delain namenjenih borih 30. minut, sicer bi odlično razpoloženi Nizozemci tokrat Sonato Arctico kaj hitro odplaknili z odra.

DELAIN - MILANO 25.11.2009

2009-11-27T09:28:00.005+01:00

Največji v Sloveniji, le, kdo je to ...?

2009-11-24T22:26:00.020+01:00

Nič, zdej grem na mini turnejo, koncertno seveda. Pot me vodi v Milano, Munchen in pa Oberhausen in mogoče še na Dunaj, bomo videl. Do ponedeljka tako ne bo nič z objavami. Lepo se mejte in uživajte!

Lp

Tomi M. - SIDDHARTA

2009-11-23T21:15:00.012+01:00

SIDDHARTA je splavila SAGO!

2009-11-22T22:24:00.014+01:00

Pa je napočil tudi ta dan. Dan male slovenske feštice v glavnem mestu, z glavno rock skupino Slovenije. Verjetno pretiravam, lahko pa rečem, da s skupino, ki pravzaprav kroji domet slovenske rock kulture in je opremljena za svet. Čudno da je svet še ni povsem odkril. Dan testnega preizkusa slovenske rock šole torej. Posvečen »Sagi«. Pa ne legendarni kanadski art rock skupini ali rodu kobilic, ki nosita takšni imeni, pač pa novi zgodbi, naših starih ljubiteljev mojstra besede Hermanna Hesseja.

Nov album, nov krik, novo rojstvo! Akcija! Poln je Kino Šiška. Oboževalci. Pričakovanje. Ob 21.30 stopijo na oder. Novi album »Saga« je pred nami. Tip top frizurice, kjer električni brivniki prav radi oplazijo lobanjske svode, mašna konfekcija črnine in? Moč karizme, moč samozavesti, moč zavedanja zmage! Punčke kriknejo, Siddharta pristopijo k Naravi. Človek bi rekel idealna skladba za uvrstitev na pozicijo številka ena razporeditve pesmi, za vsak album skupine Siddharta, ne le novi. Vendar to še ni recenzija albuma. Le odtis njenega prvega odjeka v živo na slovenskih in (docela neverjetno!) svetovnih tleh.

Skupina ne skrije navdušenja. Kombinacija blage vijolično oranžne koprene prelivajočih se barv žarometov, komaj »oblizne« obraze članov skupine. Narava je tip skladbe, ki v prvem trenutku združi vse koščke sestavljanke v besedo Siddharta. V artizmu skupine močna opora na gradnji visokega vzdušja v katero je popolno ulit na moč unikaten, čutno strasten Tomijev vokal. Lenobno »zvijanje« skupine je v hipu vzpostavilo te gradnike na svoje mesto. Preklop na pot skušnjave z Angel Diabolo, svežim, četrtim singleom iz nove plošče, s katerim skupina hrupno zdirja v našpičeno izkušnjo rock n' roll odrezavosti, ki še naprej, kot magnet, drži ob sebi konzumente v dvorani.

Energija »Sage« je presenečenje. Je Siddharta, brez skrbi. A krog se je sklenil in »Saga« je začetek dejansko nove štorije. Skupina je znana po tem, da je vedno mojstrsko obvladovala pojem »amtosfere«. To je eden najpomembnejših gradnikov njihove glasbe. Če so to nekdaj dosegali z orkestralnimi aranžmaji, so se to pot dejansko obrnili k naravi. K organskemu zvoku. Razveseljeval ni le zvok Janija H., Tomija M. in Primoža B. ob razgledu na »vintage« orožarno njihovih »igračk« v rokah, pač pa to pot nemara bolj kot kdajkoli stopa v artizmu skupine, če želite njenem odrskem izrazoslovju, izrazu esence skupine, kot celote, v ospredje delo klaviatur Tomaža O.R. Siddharta gradijo svoj novi zvok na retro vzgibih, ki jih vodijo nazaj k naravi. Siddharta ostajajo mračni, a v tem mraku je najti polno strasti, ljubezni in kvišku obrnjenih pogledov kljubovanja ter vztrajanja!

Pravo moč te skupine občutiš na odru. Kot vedno, navdušuje pri njej izredna samozavest in občutek nepremagljivosti. Seveda je pomembna prava uglasitev za prostor dvorane v Kinu Šiški, ki je bila odlična. Del koncerta sem spremljal nekje na sredini dvorane, s kolegom Venetom, medtem ko je naš fotograf Robi divje opletal s svojim »fotokanonom« po vseh »robovih« in »sredicah« dvorane. Kasneje sem se prestavil tik pod oder na levo. Seveda s pivom. No kar sem hotel povedati, je to, da je zvok bil navdušujoč, tudi v »kotni luknji« dvorane, s katere sem centriral kasneje pogled na oder. Navdušujoč je instrumental Od zore do mraka, ki ga je Tomi M. napovedal kot trenutek, ki je povzet po studijski sprostitvi snemalnih dni v Los Angelesu in da njenega notnega zapisa nikoli ne bo imel v žepu, kajti to je skladba »jamm« tipa, kjer je dopuščeno skupini toliko svobode, da jo lahko igrajo vselej drugače. Takšne Siddharte verjetno še ne poznamo. To je bilo vedno v skupini in to sedaj ne izraža le ta skladba, pač pa kar cela »Saga«. Bolj kot kdajkoli. Tomaž O.R. je zlasti tu predstavil dotike zvoka osemdesetih, prav z začetka osemdesetih, ko so »primitivni« zvoki prvih sintetizatorjev vse bolj prihajali v ospredje, danes pa, ko jih ni več, se vse bolj zavedamo žmohta, ki ga lahko kreira njihova uporaba. Posebej je bil intenziven zaključek, ki sta ga Jani H. (s »privijanjem« volumen pedala) in Tomaž O.R. prelevila v svečano plutje medsebojnega dialoga. Hipnotično vzdušje med skladbo, ponavljajočih motivskih vzorcev, je ponujajo mnogo prostora tudi Boštjanu M. da se konkretneje razmahne na bobnih in s hitrimi prehodi vpetimi v zasanjano ritmičnost, doda komponento dinamike razgibanja skladbe.

Dvorana se znova prebudi ob odlični Vojni idej intenzivno turobnega vzdušja, kjer prevzame dvorano nažigaška kitarska fraza in izredna karizma vokalnega pristopa Tomija M., ki prihaja na površje v vsem siju zlasti v kitici. Z verzom »ukazovalno očetovske intonacije« robotizirane dobe naših dni »Dovolj je vina!«, ki človeka odpelje v matrico lažnega življenja, bi se na nekem drugem planetu »hedonizma« poistovetili celo kakšni »The Drinkers« rokovnjači. Ta skladba, kot tudi Baroko ter Napalm 3 (trije izdani singlei, so se že dodobra prijele med oboževalci (sveže izdani četrti single Angel Diabolo se še prijemlje), ki so v teh točkah sprožali več kravala in potrdili poznavanje skladb tudi s petjem verzov. S čustvi in občutkom svečanosti nabit prostor, popelje v zaključek druženja pozitivno naravnana Madam, kjer se ta energija spogleda s skladbo Stampedo na sredini nastopa. Neobičajen zaključek pa doživimo ob zadnji skladbi Tom Waits For Me, kjer ostaneta na odru le Tomaž O.R. in Tomi M. Zanimivo, da so angleški verzi (le v tej pesmi!) mestoma povsem blago približali (v nekem odtenku) tu Tomijev glas neulovljivemu Eddieju Vedderju (Pearl Jam).

Konec. Fascinacija petih naoljenih gradnikov zgodbe se je zaključila. Ura se je odvrtela še preden so se obiskovalci dodobra zavedli, da so luči v dvorani prižgane in narod kar nekako ni hotel zapustiti dvorane. »Saga« je srečno izplula. Zanimivo bo opazovanje, kje bodo Siddharta to pot pristali na svojem »Saga« plovilu.

Še tole. Nemara so koga oblile potne srage, ko je doživel uro glasbe po ceni vstopnice 25,00€, a je vredno upoštevati, da je šlo za enkraten, neponovljiv dogodek, ki se lahko zgodi le enkrat. Ob vsakem novem rojstvu. Vsakega novega albuma. Skupina pa si je že davno tega postavila ceno. Zato je cenjena med Slovenci. In to je dokazal tudi večer v Kinu Šiški, s polnim obiskom. Sedaj pa k novi rotaciji »Sage« v mojem CD predvajalniku.

Kraj: Kino Šiška / Ljubljana / Slovenija
Datum koncerta: 21. november 2009
Število obiskovalcev: 800
Cena karte: 25,00€

Avtor reportaže: Aleš Podbrežnik
Datum reportaže: 22. november 2009

Setlista:
1. Narava
2. Angel Diabolo
3. Alarm
4. Nevarno mesto
5. Napalm 3
6. Baroko
7. Stampedo
8. Od mraka do zore
9. Vojna idej
10. Madam
11. Tom Waits for me

Reportažo lahko preberete tudi na ROCKLINE.SI

Lep ponedeljek vam želim.

On je bog, bog LJUBEZNI ...

2009-11-21T07:29:00.007+01:00

EROS RAMAZZOTTI in LJUBLJANA

2009-11-20T07:20:00.004+01:00

Več fotkic kmalu.

Lp

SIDDHARTA, Intervju - Kino Šiška

2009-11-18T07:50:00.014+01:00

V sled izdaje novega, petega po vrsti, studijskega albuma prve violine slovenskega rocka, skupine Siddharta, z naslovom "Saga", s katerim se za Siddharto pričenja nov razvojni cikel, odkrivanje in izzivanje novih obzorij, so fantje iz te zgodbe izšli očiščeni, okrepljeni, še čvrsteje konsolidirani in z vizijo še bolj jasnega fokusa, ki kvintetu samoniklih duš polaga pod noge prožno vzmetenje, v katerega se za mnoga nova spoznanja bogatejši fantje lahko povsem sproščeno in neobremenjeno naslonijo in zavihtijo na še višjo raven glasbenega artizma.

RockLine: Siddharta se vrača z novim albumom »Saga«. Kaj predstavlja ta album za vas?

Tomi: S tem albumom smo nekako »doktorirali«. Sami hodimo v izobraževalno ustanovo, ki ji rečemo rock n' roll, kjer se učimo. Ta album je za nas gotovo nek preskok. Ne bom rekel, da ob novem albumu že vse vemo in znamo, smo pa z novim albumom dali sebe »ven« na način, kot še nikoli doslej. To pot nismo bili tako nepazljivi kot na predhodnih albumih, prav tako pa nikdar še nismo bili tako iskreni, kot ravno z albumom »Saga«. Glede na to, da smo vsi v skupini stari v povprečju preko 30. let, je ta album tak kot je prišel ob pravem času, v času ko smo dozoreli.

Tomaž: S Tomijem se povsem strinjam. Proces ustvarjanja te plošče je potekal povsem drugače, kot pri naših predhodnih ploščah. Sicer smo se spreminjali iz plošče v ploščo, a »Saga« predstavlja za nas zares velik odmik. To je za nas odmik od pravil, odmik od kontrole. Med nastajanjem albuma ni bilo pravil in ni bilo kontrole in to se mi zdi bistveno.

RockLine: Še vedno ohranjate svoj prepoznavni pečat preprostih trikov, a bogatega vzdušja. Tudi ko prisluhneš novi plošči, ostaja oznaka da v primeru Siddharte ne gre bolj »slovensko« v rocku, neprizadeta.

Tomaž: Mogoče kar se rock n' rolla tiče. No v zadnjem času je kar nekaj dobrega rock n' rolla v Sloveniji

Tomi: Smo na nek način ponosni da krojimo podobo slovenskega rock n' rolla. Ne glede na to, da so odšli delati »Sago« v ZDA, dejstva da prihajamo iz tega dela Evrope, ne moremo prikrivati. To nosimo že od samega začetka v sebi, s seboj. Ohranjati moramo to rdečo nit, kajti že v začetku smo ustvarili tako širok glasbeni spekter izražanja, torej nismo se sfokusirali na nek poseben stil, pač pa si dopustili v izražanju, da gremo lahko kamorkoli, pa še vedno b nek poslušalec dojel, da je to Siddharta. To je dobro, ker nas ta pristop ne duši. Kot bi plezal po drevesu z veje na vejo. Enkrat si na sončni strani drevesa, drugič v senci, tretjič se zakoplješ v same korenine ipd...To pot smo šli po samem deblu naravnost do vrha, da se malo razgledamo kaj je okoli nas, saj nam bo tako naprej še lažje nadaljevali našo pot, kajti »Saga« ni še zdaleč naš zadnji album.

RockLine: Od kod ideja za naslov albuma »Saga«? Je mar za tem naslovom skrit koncept, ali kaj drugega?

Tomaž: Sprva je bil koncept v ozadju, a se je na koncu izkazalo, da je ta koncept, ki naj bi bil sprva zamišljen kot vodilo albumu, prerasel samega sebe, da ta koncept težko obvladujemo in da ga pravzaprav niti ne želimo obvladovati. Sprva je bila ideja, da gremo snemat novi album na Islandijo, bistvo pa je da smo šli ustvarjat neko zgodbo. Potem je prišla ponudba iz ZDA in sprejeli smo jo. Nastajanje albuma smo želeli sprva prikazati, tako da bi Saga izhajala v segmentih, na podlagi zapisa delnih utrinkov iz poteka snemanja v ZDA. Takoj smo se pa naučili to, da Sage ne moreš takoj določiti, ampak je to nekaj kar pišeš sproti, na svoji poti. No in tista Saga za katero smo mislili, da jo obvladujemo, je na koncu prevzela vse vajeti. Prišli smo v ZDA, odprlo se nam je nebo. Izid albuma in koncerti, ki sledijo albumu je nadaljevanje Sage. To je torej za naše poslušalce v Sloveniji šele začetek.

RockLine: Torej je odločitev menjave okolja, torej dejstvo, da ste zapustili vaš domači prostor, na točki, ko ste se odločili za snemanje novega albuma, odigrala zelo pomembno vlogo.

Tomi: Predvsem je prva želja bila ta, da si po 15. letih ustvarjanja želiš spremeniti okolje. To ima vpliv na naše medsebojne odnose, še zlasti pa na to, kako vso to glasbo in ideje, ki jih nosiš v sebi, skanaliziraš na ploščo. Lahko gre v principu za majhna odstopanja, ki pa jih poslušalec močneje zazna. To je pravzaprav naša prva izkušnja snemanja v tujini. Na srečo nas to ni pokopalo, pač pa dodatno okrepilo. Ob tem lahko povsem iskreno dodam, da nismo imeli prav nobenih težav, ki se rade pripetijo ob tovrstnih izletih v tako imenovano »neznano okolje«. Situacija nas je ohrabrila in nam dala zagon za naprej. Ustvarili smo torej nekaj kar smo poizkušali nadzorovat in zastaviti nek cilj kakovosti v naprej, a se je zgodilo, da smo vse to presegli za kar nekaj enot. To je neke vrste presenečenje, ki se v življenju ne zgodi velikokrat. Energija ki jo Saga tako nosi v sebi je nekaj zelo resnega. Ta album nosi v sebi tako veliko različnih slojev, ki jih poslušalec odkriva dalj časa, da lahko rečem za album, da je to tipična ne-instant plošča, kakršnih je danes žal zelo malo. To je danes lahko naš velik ponos.

RockLine: Na kakšen način so se vezi med člani okrepile v sami fazi nastajanja novega albuma?

Tomaž: Da. Najbolje je, da nanizam nekaj okoliščini, ki to dejstvo potrjujejo. Mi smo živeli tri mesece pod isto streho, v istem domu. V teh treh mesecih se niti enkrat nismo sprli. Šlo je pravzaprav za najdaljše druženje, odkar Siddharta obstajamo. Ta čas je bil za nas zelo koristen, saj nam je omogočil, da se spoznamo še bolj, kakor smo se poznali doslej. Dejstvo da ni bilo v tem času med nami nikakršnih egov, ali drugih razmerij v dani situaciji, ki bi kalili odnose, dokazuje kako zelo smo se ujeli in kako zares sodimo člani skupine v tej postavi skupaj. Omenil bi rad tudi to, da smo bili to pot zelo daleč od doma. Npr. če bi ostali v Sloveniji, bi denimo lahko snemali v Novem mestu, pa bi se zvečer vračali v Ljubljano domov, kjer bi se soočali s problemi vsakdanjika. To pot pa se je za nas ustvarila sanjska situacija. Ni ti bilo treba razmišljati o plačevanju računov doma in podobno. Torej ta situacija je bila na nek način za nas blažena, saj smo v obdobju treh mesecev. Situacija, da si lahko svoboden, ko ustvarjaš, kar naj bi tudi bilo tvoje poslanstvo. Skupaj smo odpirali nov svet.

RockLine: Producent Ross vas je s svojimi izkušnjami verjetno že z majhnimi gibi korekcije, le usmerjal in stvari so tekle same po sebi.

Tomi: V tem primeru pravzaprav sploh ni šlo za neko hierarhijo, okej, kar se samega dela tiče, to gotovo. Vsi smo vedeli kdo je šef, kdo oblikuje končni produkt, vendar pa je Ross pristopil kot nek svetovalec in prijatelj. Tudi on se je v tem procesu skupaj z nami in od nas učil. Ross Robinson je zelo široka osebnost, z veliko izkušnjami, ki jih je pridobil v preteklosti, s pristopom na podoben načini. On nam ni nikdar vsiljeval svojih nazorov pri našem delu. Od njega smo se ogromno naučili, sam pa je priznal tudi to, da takšne izkušnje, kot jo je imel s Siddharto, ni imel pred tem, še z nobenim bendom. Ves tak proces zahteva precej velikega človeka, da sprejme nekoga, ki ga ne pozna in da se je pripravljen tudi sam razvijat kar le pomeni, kako veliko njemu glasba sama po sebi tudi dejansko pomeni. On v tem uživa. Popolnoma drugače nam je predstavil ustvarjanje glasbe oziroma samo snemanje, kot smo bili doslej vajeni. Deluje, kot ne bi bil del te glasbene industrije. Celo prezira jo. On samo ustvarja in dopušča, da bo tako ustvarjena glasba že našla nek prostor, ki ji je namenjen. V slogu, da se ni treba v ničemer sekirati, če z albumom ne postaneš skupina št. 1., goji veliko spoštovanje do glasbe in pristopa do njenega ustvarjanja zelo resno.

RockLine: Kako je nastal več kot desetminutni instrumental, ki ste ga vključili na album? Ste ga posneli kot enota, cela skupina hkrati v studiu, ali je »zlepljen« skupaj iz več delov?

Tomaž: Vsi smo bili hkrati v studiu, cela skupina in ga posneli.

Rockline: Torej ste potrebovali zanj vsega en »take«?

Tomaž: Ne »take-ov« je bilo več, vendar pa komad ni sestavljen. Moral bi vprašati Rossa za natančno informacijo o tem. Bili smo zaprti v studiu in vprašali če je ostalo še 10 minut traku, snemali smo na trak, Ross je temu pritrdil in potem smo se lotili igranja.

RockLine: Deluje kot bi bil studijski »jamm«, odigran »iz glave«, na prvo žogo.

Tomi: Saj to je jamm.

Tomaž: Da, da. To je jamm.

Tomi: Harmonijo smo imeli postavljeno...

Tomaž: Dve harmoniji in motiv. To je to.

Tomi: Razmišljali smo o tem, da bi imeli na albumu nek komad, ki bi bil nekoliko daljši, ki bi deloval v funkciji nekakšnega »premora«, ker smo pričakovali da bo zelo intenzivno vse skupaj. V tem premoru, pa nam naj ne bi bilo potrebno preveč razmišljat, glasba naj bi imela funkcijo nekakšne kulise, ali da te preprosto »odpelje«. V bistvu smo jo ustvarjali na licu mesta. Gledali smo drug drugega, nihče ni vedel za pol minute naprej, katera poteza sledi in v koliko sklopov se bomo spustili. Ta skladba je res nek poseben trenutek albuma. Torej pri tej skladbi ni bilo prav nič zmenjenega. Igrali pa smo jo ob koncu snemalnega dneva, ko smo bili že vsi malo »off«. To je bil za nas nek trenutek sprostitve ob zaključku dolgih ur snemanja, ki so sledile skozi dan.

RockLine: Katera izmed plošč, ki ste jih posneli v karieri, od prve do zadnje, je plošča narejena najbolj po vaši duši?

Tomi: Težko bi se opredelil do le ene plošče. Vsaka izmed teh plošč je iskrena. Le obdobje v katerih so nastajale je bilo drugačno. Razmišljanja so drugačna. »Saga« se mi zdi v tem trenutku, če se skušam spomnit za nazaj, nosi »Saga« izmed vseh še najbolj tisti tako imenovani občutek zmagoslavja. Morda ko nosiš dušo vseskozi s seboj, danes lahko rečemo že vsi preko 30. let v skupini, se je kar nekako navadiš, v primeru albuma »Saga«, pa sem opazil, da je duša pravzaprav lahko spet zelo zanimiva stvar, če se lahko tako izrazim. V tem je zorela skupina skozi pet članov precej drugače kot doslej, lahko rečem, da je v primeru Sage to za nas vrhunec glasbene izpovedi, ne glede na to, kako bodo poslušalci sprejeli novi album.

Tomaž: Kar je treba tukaj poudariti je to, da je ta plošča, za razliko od drugih, precej bolj »prvo« osebna. Precej skladb, če ne kar vse, so speljane v to smer...

Tomi: Tudi »ID« je že tak album.

Tomaž: Da, vendar potem vmes med tema dvema albuma pa besedila izhajajo iz množine »mi smo«, »svet občudujemo« Zame osebno je »Saga« ameriški »ID«.

RockLine: Kakšno razvojno pot ste torej prehodili od albuma »Rh«, kot albuma, ki je vaš verjeten komercialni vrhunec, pa naprej preko »Petrolee« do »Sage«?

Tomi: Ja »Rh« je bil za nas neke vrste »Harry Potter«. Narejeno vse pravljično, album so sprejele mase. S Petroleo smo šli v tisti tako imenovani bolj marginalen svet, v bistvu smo hoteli tisti rock n' roll dobiti nazaj, ker je po resnici povedano, takrat vse skupaj že kar malo izhajalo iz rok. Naše glasbe se je močno oprijel element simfoničnosti. »Rh« je bila odlična plošča ne rečem, vendar jo je bilo težje izvajati v živo zaradi mnogih gostov, ki se pojavljajo na plošči. S Sago pa se sedaj za nas pričenja šele prava borba. Na njej je mnogo »nekontroliranih« zvokov, ki jih mi skozi svoje glasbeno dojemanje projeciramo v prostor, brez gostov. Na ta album lahko sicer položimo še več dodatnih plasti, vendar pa je to, to in zadošča. Siddharta v vsem svojem bistvu.

RockLine: V materialu na albumu »Saga« se čuti, da ste to pot pristopili povsem neobremenjeno in da je to album, ki ni podrejen iskanju hitov.

Tomi: Ko smo snemali album, sta Ryan in Ross, Ryan je Rossov tehnični sodelavec, vsakokrat, ko smo se lotili snemanja določene skladbe komentirala: »No, gremo posnet novi hit!« in ta komentar pospremila z gromkim smehom. Ross sam ne dela skladb da bi jih pripravil v naprej za hit, čeprav nekatere njegove skladbe z leti nato, to dejansko postanejo.

RockLine: Tomi, na novem albumu si bil znova 100% prepričljiv v oživljanju svoje emotivne plati izražanja. Verjetno je novo okolje vplivalo dodatno nate, da so se v tebi še bolj jasno potencirala neka občutja,...

Tomi: Na novem albumu mi je Ross tukaj zelo veliko pomagal. On si vzame veliko časa in se pogovarja s teboj o posameznih skladbah. Z vsemi nami. Na začetku s skupino, ko mu razložimo o čem komad sploh pripoveduje, nas nato čustveno motivira do te mere, da ti nato o tem čustvu tudi razmišljaš. Torej to ne gre po principu: »Dejmo danes naredit ta komad, pa še mogoče tistega, itn...« Ross te pred samim snemanjem skladb skuša pripeljati prav na začetek, do bistva iz katerega sam komad izhaja. V situacije, ki so po njegovem botrovale, da je določena skladba nastala. Rossu ob tem ni bilo tako pomembno, če si ti ustrelil kakšno noto mimo, ali zapel neko besedo v verzih nekoliko nerodno, kajti bistvo vsega v tistem trenutku je bila energija, ki jo ti sprožiš. Če se je izkazalo, da ta sprožena energija ni bila prava, smo se vrnili k debati. Ko začutiš da gre stvar po parih notah v pravo smer, ni težko »pasti noter«. Ross med tvojim delom stoji le meter stran od tebe, ko se snema. Deluje zelo neopazno, hkrati pa ti nudi izredno podporo. Daleč od tega, da bi ta pristop v tebi sprožal občutek nelagodja. Ravno nasprotno. Ponuja ti ugodje. Zgodi se celo to, da je Ross na trenutke bolj skoncentriran kot kdo izmed nas v skupini.

Tomaž: Ross pomaga pri kanaliziranju. Ko je Tomi razlagalo sprožanju energije in četudi si neko besedo »zafrknil« je sporočilo te plošče pa tudi Rossa to, da ni važno v katerem jeziku poješ, ker če je energija prava, bo v vsakem trenutku, vsak prebivalec tega sveta razumel nek komad in njegovo sporočilo. Okej, ne konkretno do razumevanja samih tekstov, za katere mi menimo, da to itak ni njihov namen. V umetnosti je namen teksta da sproži tvoje interpretacije in poistovetenje.

RockLine: Nosite izjemno redko kvaliteto, celo edini ste v slovenskem prostoru po tej plati. To je sposobnost, da vgrajujete v verze slovenščino na način, da ta ne jemlje melodičnosti sami glasbi, pač pa nasprotno, odlično je vpeta v samo ogrodje skladb in še več, melodijo samo po sebi celo potencira. Ste glede na to redko kvaliteto, ki vas sama po sebi dela unikatne kdaj razmišljali, da bi nemara skušali z novim album vseeno prodreti tudi v tujino in zapustiti pečat naposled tudi na mednarodnem prizorišču?

Tomi: Naš namen je pravzaprav nekako »za hrbtom prirediti um« ostalih. Smo pripravljeni na tuji trg. Rad bi da čim manj vzbujamo pozornost s tem in da ta arzenal raste sam po sebi. Menim da sedaj prihaja pravi čas, ko bi znalo to biti ljudem zanimivo. Tu je glasba in duša skupaj z vokalom, ki je del te glasbe in tukaj je dopuščeno poslušalcu, da si sam interpretira po svoje sporočila v verzih. To je naš skriti plan. Računam da bodo takšno uporabo slovenskega jezika sprejeli tudi ljudje izven Slovenije.

RockLine: Se mi zdi da je ravno ta interpretacija slovenskega jezika, ki jo uporabljaš ti Tomi, glavni atribut, da lahko rečeš da ni bolj slovenskega rock benda kot je ravno Siddharta.

Tomi: Ja tudi mnogi Slovenci pravijo, da ko poslušajo našo glasbo, ne razumejo razbrati natanko pravih besed, ki jih pojem. Npr. če se znajdeta Američan in Anglež v podobnih škripcih in bi dejansko želela vedeti kaj to pomeni v prevodu, ni problema, jim prinesemo prevod. A radi bi da ta raba slovenščine sama po sebi vzbuja pozornost tudi onstran slovenske meje, da se tudi tujina zave te posebnosti. Podobno je v operi ali gledališču, ko dobiš tekst pred pričetkom predstav. Tam dvomim da kdo razume, kaj kdo poje med operno predstavo.

RockLine: Nekoč ste že igrali v tujini in skušali tam prodreti. Kako je takrat ta izkušnja vplivala na vas? Je bil to uspeh, ali neuspeh za vas?

Tomaž: Mi smo takrat na teh koncertih v tujini dali vse od sebe in svoje naredili. Ni nam bilo mar ali igramo pred desetimi ali pa pred dvesto ljudmi. Vsakič smo pristopili na polno, ker so ravno koncerti naša najboljša izrazna oblika. Poleg pa je bil tudi nemški partner ali založba, ki iz nas ni znal, raje bom dejal tako, da nas ni znal predstaviti nemški publiki. Na način kot bi si vsaka skupina želela. Npr. partnerja pokličeš in mu rečeš mi smo glasba, ti si naš kanal do publike, pripelji nam publiko, no in tega momenta žal ni bilo. To nas ni ustavilo.

Tomi: Če uporabim prispodobo, nas je ta menedžer peljal s sankami na morje, potem smo pa mi te sanke vzeli, jih zapičili v obalo, si odprli pivo in sanke izkoristili po svoje. Domov s te avanture smo se vrnili novi, spočiti in razširjeni. Seveda pa je nemški trg drugačen. Tam ne moreš kar čez noč uspeti in »razturiti«. Ta avantura je bila za nas le kamenček v mozaiku slike, ki dobiva sedaj vse večjo in večjo podobo.

RockLine: Koliko mislite da vam manjka do te pozicije, da bi bili zvezde tudi na mednarodnem prizorišču?

Tomi: Menim, da kar precej. Ker prva stvar je ta, da se postavlja sploh vprašanje, če si Siddharta to želi. Sploh na način, kot nam ga prikazujejo preko mainstreamovskih kanalov, kakršen je MTV. Od tega mainstreamovstva smo se mi zelo oddaljili, pač od principa ki nam ga skušajo prodati, tako da smo se na nek način oddaljili tudi od zvezdništva. Radi bi v tujini dosegli status nekega kultnega benda, ki bo živel zelo dobro, ne bo pa izpostavljen na ta način, kot nam ga prikazujejo medijski kanali. Še vedno bi radi ohranili zdrav stik z realnostjo, živeli svoja življenja, ko doživimo ta uspeh. Torej ne bomo se kar tako razprodali.

Tomaž: To kar vidiš danes na MTVju, mi sploh ne želimo biti v takšni družbi. Vse kar tam vidiš je cirkus, vse je zrežirano. Mi ne funkcioniramo po tem principu. Prej smo govorili o iskrenosti. Na MTVju tega ni, pač pa je vse premišljeno, vsi vzvodi in tarčna, ciljna publika, ki bo zagrabila za nek umetno zrežiran produkt.

Tomi: Finta je v tem, da tisti ki je iskren, tega sploh ne poudarja. Polna usta o iskrenosti pa imajo tisti, ki jih je strah, da mogoče niso iskreni, oziroma da jih kdo ne razkrinka, da niso iskreni. Taki ti bodo rekli: »A ti ne čutiš kako sem jaz iskren? Mene poznajo ljudje po tem, da ne lažem!« Daj no daj. Takšnih štosov jaz več ne kupujem. So kot pokvarjen jogurt.

RockLine: Je mogoče reči, da ko ste Siddharta prišli do »Sage«, da ste šele sedaj doumeli svojo iskrenost, čeprav je bila ta vseskozi v vas in ste jo nehote pravzaprav tudi izražali. Le da ste se sedaj z novim album mogoče končno naučili ceniti to, da si lahko iskren.

Tomi: Mi smo bili bolj ali manj iskreni ves čas. Je pa recimo ta trenutek ko smo se tako razgalili in nam bi to tudi tako zelo godilo in da tukaj ni nobenega sramu pred kakršnokoli kritiko, ali pred tem, da smo naredili karkoli narobe, dosegla ravno »Saga«. Sedaj se zelo dobro počutimo. Prej smo bili mogoče preveč pazljivi, ta pazljivost pa te na trenutke lahko tudi zadržuje nazaj in to te pušča kar nekako lačnega.

Tomaž: Ves čas si po malem režeš krila s takšnim pristopom.

Tomi: Ti veš da se nekaj dogaja, kar je narobe, potem pa rabiš nekoga, ki ti pokaže, kaj delaš narobe. Veseli smo, da s tem nismo več obremenjeni.

Tomaž: Kot bi imel vseskozi rahlo zategnjeno ročno.

Tomi: Da. Ali pa kolesa premalo napolnjena. Se pravi dober avto, ampak nekaj ne štima.

Tomaž: Morda je tu resnično boljši izraz kot iskren, biti razgaljen. To se ujema s procesom, skozi katerega smo šli z Rossom. On se je z vsakim od nas ukvarjal tako dolgo, da ga je popolnoma razgalil. To je šlo pri slehernem izmed nas tako daleč, da je vsak izmed nas na koncu opazil le to, da ima na sebi instrument, Ross pa ve vse o vsakem od nas. Vse kar lahko narediš v takšnem primeru je to, da z Rossom komunicira le tako, da mu nazaj v odgovor nekaj zaigra. Torej brez skrivalnic do te mere, ko ti ostane le to da zaigraš tisto, kar si se z Rossom tako dolgo pogovarjal, oziroma kar si mu povedal.

RockLine: Da dosežeš to točko, da te ni strah reagirati razgaljen, potrebuješ neko dodatno samozavest, nekaj več. Te kvalitete obvladujejo danes le še redki...

Tomi: Postati ti mora jasno, da vseh stvari ne moreš imeti pod kontrolo in na takšni točki doseči sposobnost, da si lahko drzen dovolj, da storiš korak v neznano. Ob tem se moraš zavedati, da ti lahko ob tem koraku spodrsne, ali pa se povzpneš na nekakšne tekoče stopnice, ki te odpeljejo še par nivojev višje. Narediti ta korak, pa je najtežja odločitev. Sploh za skupino, ki ima pet samosvojih, specifičnih umov. Ta pogum je potreben in mi imamo to srečo, da nam je ta korak uspelo narediti in zelo sem vesel, da sem del te ekipe, kjer se je mogoče spontano odločati in vložiti kar precej tveganja, za dobrobit osebne rasti in da dosežemo tudi nek konkreten rezultat, ki je sedaj več, kot očiten z novim albumom.

RockLine: Ravno to je prednost Siddharte, da se je bend razvil po naravni poti in ustvaril čvrsto osnovo, na kateri se lahko varno in neodvisno razvija naprej.

Tomi: Mi ne hodimo v službo. Se ukvarjamo samo z glasbo. O tem lahko veliko razmišljamo in to predstavlja zame en velik užitek. Tisto o pogumu, ko smo govorili, se je odrazilo tudi na fakulteti, ko si postavljen pred neko dejstvo izbiranja in se moraš odločit, kje boš tvegal na svoji nadaljnji poti. Zanimivo je to, da recimo te ljudje z visoko izobrazbo in nazivi doktor ipd..., njim ni jasno ko jim rečeš, da se ti ukvarjaš z glasbo in je to tvoje delo in vir prihodka. Pri nas je tako, da vsi glasbo razumejo kot dodatni hobi, s katerim se ukvarjaš v prostem času. Tu smo redki v Sloveniji, ki lahko od glasbe živimo. Pa tudi če tu v želji, da bi to udejanjil, postaviš vse ostale stvari na stran, je verjetnost da ti uspe, toliko večja.

RockLine: Tomaž, ti se ukvarjaš tudi s skupino Revolute. Kaj te je vodilo da si skupino ustanovil in kaj ti ustvarjanje glasbe pri Revolute daje, česar npr. pri Siddharti ne dobiš?

Tomaž: V bistvu na to vprašanje ni tako lahko mogoče odgovoriti. Zgodovina Revolute sega še v čas pred nastankom Siddharte. Tudi meni se je zgodilo podobno, kot Tomiju in sem bil na neki točki na fakulteti postavljen pred dejstvo. Profesorica mi je ponujala mesto moderatorja in kasneje asistenta, pa sem se odločil da se pričnem ukvarjati z glasbo. Za kruh. Takrat smo se srečali s Siddharto in sam sem se v glasbi pričel izražati skozi Siddharto. Poleg tega sem imel še en bend. Stvari so šle tako daleč, da ni bil problem v tem da jaz česa ne zmorem, pač pa je tukaj odločalo predvsem to, da želiš poizkušati še nekaj drugega, nekje drugje. Težko je potegniti razmejitev mojega glasbenega značaja tako v Siddharti kot Revolute. Okej, pri Revolute je ženski vokal, pri Sioddharti je moški vokal. Sam sem se vedno počutil kot človek, ki sklada glasbo za ženski vokal.

RockLine: Kako to da se niste v obdobju »Rh« albuma odločili za katero pesem z ženskim vokalom. To bi vam nedvomno prineslo mega hit.

Tomi: Ravno zato, ker smo to že verjetno takrat podzavestno v sebi nosili, da glasbe ne dojemamo matematično, da bi s svinčnikom in listom papirja v roki analizirali in planirali hite v naprej. S temi kombinacijami smo raje še malo počakali. Šele pred kratkim smo se odločili za sodelovanje. In to z moškim vokalom. S skupino Dan D. Tako smo čutili takrat, da nam najbolj sede.

RockLine: Kako se je poznala nenadna ekspanzija internetnega downloada pri prodaji, če primerjamo prodajo albuma »Rh« in za njim albuma »Pertolea«?

Tomaž: Zelo. Za polovico se je zmanjšala.

Tomi: »Rh« je bila prodana v 30.000 kosih naklade, »Pertolea« pa med 12.000 in 15.000 kosi.

Tomaž: Želimo da se situacija na internetu uredi in da se glasba prične na internetu prodajati. Da dobimo naš kruh nazaj. Veš, velika razlika je že v samem dejstvu, da recimo ko ti primeš v roko album z ovitkom, ki ga je posebej h glasbi narisal nek umetnik in se v glasbo posebej poglabljal, ko je ustvarjal naslovnico, veš, da eno brez drugega ne gre. Album ni le zapis na CDju, album je vse. Z embalažo vred. Ta ima tudi nek umetniški pečat, ki je nedvoumni del samega albuma. To kar je recimo naredil Blaž Porenta za nas, veš on ni bil naročen da riše slike za nas. On je naš oboževalec. Ko mu ej bila ponujena naloga, da se loti risanja k albumu, je dobival v naprej skladbe v poslušanje in ko je risal, so risbe rasle z glasbo. Zato je »Saga« deloma tudi njegov izdelek, ne samo naš.

RockLine: In še za konec povsem generično vprašanje. Kakšni so kaj plani za naprej? Verjetno sprva promocija albuma itn...

Tomi: Da. Najprej promocija. Izidu albuma je namenjen promocijski koncert ravno tu, v Kinu Šiška, 21.11.2009. Nato bomo vzeli pot pod noge in skušali nastopati čim več po odrih. Ob tem pa seveda ne gre izključevati dejstva, da imamo vsi vseskozi ogromno idej in nikoli ne vemo kam nas lahko zapelje pot. Ravno pot v neznano je tista, navadno najbolj privlačna uganka. Kar pa je ustaljeno, pa je pač del zgodbe vsakega rockerskega benda, ki rad nastopa v živo in kateremu je to tudi pravzaprav osnovno poslanstvo. V decembru torej koncerti, spomladi masivna promocija albuma, osredotočali se bomo tudi na ponudbe iz tujine, ki jih lahko mimogrede že tipamo in vonjamo. In vse to izkoristiti, kot odskočno desko za naprej. Zelo pomembno je da bo ta odskočna deska čim bolj prožna in nam bo dala nek zagon ter ta da bomo mi ta zagon tudi ohranjali.

Intervju sva vodila Aleš Podbrežnik in pa seveda moja malenkost, ki je tudi slikala. Intervju si lahko preberete tudi tukaj: ROCKLINE.SI

Veselo branje vam želim.