PHOTO BUDDHA: januar 2010

petek, 29. januar 2010

LIVING COLOUR @ report, Graz 27.1.2010

Evo, kot obljubljeno sledi ena mal daljša objava. Reportažo je napisal Aleš Podbrežnik ROCKLINE.SI, upam, da si jo preberete:)

Človeku se kar smeje, ko Living Colour podaljšajo evropsko turnejo za dodaten teden ali dva. Glede na izkušnje, da so njihovi koncerti v tujini vedno boljši kot v Sloveniji, z izjemo nepozabnega prvega obiska skupine v Ljubljani, davnega leta 1993 v Hali Tivoli (a to so bili drugi časi, karta pa je takrat znašala 1.200,00 SIT, kar je danes pičlih 5.00€), ostaja seveda obisk koncerta Living Colour v tujini, če je le mogoče, občanova vsakodnevna delavna obveza.

Sum, da se obeta znova boljši koncert v tujini, je bil torej povsem upravičen, saj so Living Colour na tej lokaciji v primerjavi z izkušnjo iz Ljubljanske Cvetličarne prted dvema letoma za kar pol ure raztegnili nastop in je njihova kemija delovala že takrat z mnogo večjo koherenco.

Po mojstrskem predvidevanju kolege Blaža, da ni predskupine in da pred deveto zvečer tam res nimamo kaj iskati, krenemo iz Ljubljane ob pol sedmi uri popoldne v Graz. Vožnja je minila v duhu pestrega klepeta, avto pa smo to pot z lahkoto parkirali kar pred klubom. In vseeno je ob 20.30 uri zunaj zmrzovala pred klubom vrsta nadebudnih obiskovalcev. Halo? Pri vsej avstrijski nezmotljivosti in gostoljubju? Pomešamo se v vrsto in zmrzujemo tudi mi z njimi. Zakaj o zmrzovanju? Ravno tisto noč so npr. na nekaterih lokacijah v Rusiji izmerili 59°C pod ničlo.

Ura je 21.25, ko se klub, ki se je nabil do polnega, to je s kakimi 400 obiskovalci, ovije v temo. Na oder vskočijo dobro znane silhuete. Vernon Reid (kitara), Corey Glover (vokal), Doug Wimbish (bas kitara) in William E. Calhoun (bobni). Z Middle Man pazljivo okušajo klimakterij, celo zadržano pogledujejo po prostoru. Seveda je zgodnji razgled na prostor kluba razodel z odra zavrto pozibavanje vselej premišljene avstrijske nravi in izgledalo je, da bomo priča zgolj rutinski igri.

Napak! Že v Middle Man, po sami odpiljeni Reidovi solaži, kot izdatnih vložkih vokalnih improvizacij Coreya Gloverja, je bilo čutiti, da je zasedba zaznala pravi ambient, v katerem lahko razvije kohezivno delavno kemijo in popelje koncertni dogodek v sam vrhunec. Zvok je bil odličen v klubu. Zanimivo je bilo, da je množica strnila svoje vrste kakih tri metre od odra, pa povsem do mešalne mize na drugem koncu, to je v skupni izmeri kakih 15m dolžine. Pravzaprav je bila tu masa neprehodna. Pod odrom pa si lahko našel dovolj prostora za divji »jamm« s skupino! Tudi sam sem se pomešal v ozadje, saj je znano, da Vernon rad navije zvok kitare do oglušujočih razsežnosti. Tri klasike takoj v začetku so potešile vse nostalgike, potem pa preskok na obilno predstavitev novega albuma zasedbe »The Chair In A Doorway« (2009).

Ne glede na vljudnost ovacij in zadržanost publike, je očitno prevesil tehtnico v prid totalnemu odklopu sam klubski ambient, odlične zvočne razmere, polna odrska osvetlitev, ki je bogatila vzdušje z mnogoterimi prelivi barvnih kolažev, kot posebnimi svetlobnimi učinki. Nemara je temu botroval tudi sam sprejem in ponudba (stopnja gostoljubnosti) organizatorja dogodka, da so se vsi ti atributi sešteli skupaj in prispevali levji delež k spektakularnemu razvajanju poslušalcev tega večera. Living Colour so bili namreč vroči in odlično razpoloženi. V novih skladbah so razvili izreden zvok zmetaliziranega zidu, ki je prekipeval zlasti v refrenih. Trenutek sprostitve naelektrenega vzdušja z zabavno Funny Vibe, pa je nadomeščala tudi vrhunska izvedba skladbe Flying, kjer je Vernon komaj čakal, da preklopi na čisti zvok kitare in se poda naproti funky blues sestavinam kitarskega vzorca, ki držijo pokonci kitico. Tu je izdatno prišel do izraza čuten in vživet Coreyev pristop. Občutek konzumenta mojega kova, je bil na moč intenziven med interpretacijo te skladbe. Pravzaprav verzi, ki se ozirajo na zgodbo 9/11, ko se zrušita WTC dvojčka v New Yorku, so nizali pogubno sporočilo na skorajda ciničen način. Riše človeka, ki se pripravlja da bo skočil skozi okno, se pridružil gmoti pločevine na parkirišču, ko ugotavlja da mu v življenju še nikdar ni bilo tako vroče. Tako lep dan za letenje, zrak je čist, sonce vedro sveti, usoda mu, da krila za letenje. Grozljivo smešna situacija. Vsi ti verzi so v tej kopreni sarkazma izdatno lezli pod kožo in oživljali grozo tistega danega trenutka. Posebej se je svetila, poleg Coreyeve interpretacije, v tej skladbi perfektna Vernonova solaža, v kateri je znova opozoril kakšen unikaten genialni um in karizma je ta kitarist v svoji artistični biti širokih multiplo-dimenzioniranih razgledov glasbenega izražanja. Čut za melodičnost in popoln eksperimentalni odklop v najstrožjem možnem kriteriju perfektnega sobivanja.

Living Colour ostanejo na tem nivoju tudi v Bi, kjer pa Doug Wimbish pripravi znova vse zahtevano za rajanje v klubu. Njegova solaža z zvokom, ki je glavnino prisotnih tako zmedel, da so začeli vsi pogledovati sprva proti Vernonu, je pomenila sama po sebi nov veličasten unikatni trenutek druženja z Living Colour. Pri tem ni pozabil skočiti z odra, se pomešati med ljudi, igrati po bas kitari z jezikom in izvajati vse preostale telovadne podvige. Zabavanje glasbenikov se nadaljuje, ko ostane na odru sam za svojo trdnjavo bobnov William E. Calhoun. Da. Spet smo pri bobnarski solaži, ki v slehernem trenutku lahko le navdušuje in ne more krasti časa obiskovalcem, kar je današnji običaj mnogoterih drugih skupin. Calhoun je znova uprizarjal zvočne vraže prelivajočih se barvitih krajin, skozi svoj drum wave, ki nosi nekakšno funkcijo teramina. Zložil je nekaj ritmičnih zvokov, jih »zmemoriral« in potem zložil preko njih še solo bobnov. Tako je dosegel s takšno plastovitostjo zvoka, kot bi bil v dvorani z njim na odru cel bend podvržen popolni ritmični improvizaciji. Magično in v vsem enkratno doživetje vodeno skrbno in čvrsto v vajetih mojstra Calhouna.

Sledi presenečenje set liste večera. Open Letter To A Landlord s prvenca »Vivid« (1989). Ta točka je bila podrejena karizmi petja Coreya Gloverja. Tu je možakar že v prvi kitici, ki sta jo povsem mirno vodila skupaj z Vernonom izkazal vso svojo moč soul akrobacij in prirojen občutek za združevanje improvizacije in ohranjanje vodilne melodije verzov. Publika oživi ob klasičnem Living Colour hitu Love Rears It's Ugly Head, fantje pa presenetijo z načinom izvedbe nove skladbe Young Man, ki jo korenito podkrepijo in odebelijo s programskim ritmičnim vzorcem, v izhodnem delu pa jo Reid s svojimi efekti in solažo »razsuje na prafaktorje«. Preskok na ponarodelo Glamour Boys, potem pa v kompaktni trivialni melodičnosti ostanejo, ko odpre skladbo Behind the Sun Vernonov »taping« in v nadaljevanju dobesedno, na meji še slušne sprejemljivosti, ruši klub njegovo navito metaliziranje riffa v refrenu.

Intenziven večer, v katerem so Living Colour iztržili maksimum iz značajskih oznak spontanosti in nepredvidljivosti, ki zmagovito so-kreirata njihov unikatni izraz artistične obrti, kjer glavnino odnaša seveda jazz glasba, zvito zapakirana v način, ki ponuja masovno dostopnost njihove glasbe, je zasedba zabelila s sploh prvikrat javno odigrano priredbo zasedbe The Beatles Lady Madona, kjer je Corey svoj vokal v celoti prepustil Vernonu. Preko polne malhe zabavnih in porogljivih opazk, so se fantje premaknili skozi pohujšljive kritike družbe v čvrsto definirani Type do zaključka z obveznim in večnim zimzelenom Cult Of Personality.

V primerjavi z obiskom koncerta v Ljubljani, dne 24.11.2009, za 20. minut daljši nastop. Zvok odličen, precej boljši kot v Kinu Šiški, svetlobni učinki precej bogatejši. Skupina maksimalno razigrana in vživeta. Značajske lastnosti po katerih so si Living Colour v svetu glasbe zagotovili visok pedigre in artistično samosvojo bit, so bile magnificirane optimalno in skupina je na tem zares fenomenalnem šovu v Grazu potrdila svojo neulovljivo edinstvenost in izpovedno moč lastne karizme. Ostajajo še naprej v vsem navdušujoča paša za ušesa in oči!

LIVING COLOUR @ GRAZ 27.1.2010

Škoda mi je tele fotke zaradi prekritega očesa ..., sam sem jo gor dal, ker mi je nekako všeč:) Vaše mnenje ljudstvo? Gre skozi ali ne?

Na kratko še tole, zopet se je izkazalo, da se je bolje zapeljat na koncert v tujino, v mojem primeru Graz. Zakaj? Daljši koncert, boljša set lista(Kino Šiška), super organizacija brez odvečnih predskupin, kar mi je bilo pa zelo zanimivo, na samem koncertu nisem opazil niti enega samega varnostnika(Kino Šiška)?! V glavnem, kdor ni bil tega dne v Grazu mu je lahko pošteno žal! Obširna reportaža iz koncerta in še kar nekaj fotk pa v kratkem.

Lep dan.

sreda, 20. januar 2010

ZA VSE TISTE ...

..., ki takih obdelav fotk ne marate! Moja malenkost pa v zadnjem času neizmerno uživa v takih in podobnih obdelavah:)

Lep dan

sobota, 16. januar 2010

DOBRO JUTRO ZSFB ...

Tukaj bi samo še enkrat rad povdaril, SUPER, da se je ZSFB obdržal med živimi, res lepo in upajmo, da še bolj kvaliteten, kot je bil ...

sreda, 13. januar 2010

Lene kosti - Do or Die "release party", 19.03.2010, Orto bar (Ljubljana)!

Dne 19.03.2010, se v ljubljanskem Orto baru obeta prelomni dogodek za slovenski heavy metal! Legendarna ljubljanska heavy metal zasedba Lene kosti bo, po več kot 30. letih, ki jih je naložila na svoja pleča, svečano obeležila svoj uradni izid studijskega prvenca z naslovom »Do Or Die« (izid v samozaložbi, v drugi polovici februarja 2010).

LENE KOSTI: Lene kosti - botri slovenskega heavy metala, nastali davnega leta 1978, predstavljajo danes v slovenskem prostoru edino pristno vez med pionirji metala Velike Britanije in drugo generacijo slovenskih metal skupin! Glasba Lenih kosti pripada tradiciji starošolske metal obrti in predstavlja ne le za Slovenijo, pač pa za celotni svet, edinstven glasbeni fenomen. Svoje nove velikopotezne načrte, so fantje že v letu 2009 kronali s številnimi koncerti doma in v tujini.

Svojo novo delavno vnemo, so Lene kosti potrdile tudi, dne 14.09.2009, ko je v striktno omejeni nakladi izšla zgoščenka »Demo Tapes 1985-1987« (2009), na kateri je vključen ves klasični repertoar, ki ga je zasedba posnela med letoma 1985 in 1987, v studiu Činč.

V začetku oktobra leta 2009 so Lene kosti za seboj zapahnile vrata studia in pričele z delom na prvem pravem studijskem albumu. Skupina je do konca leta 2009 uspešno zaključila s snemanjem albuma, ki nosi z neukročenim ponosom naslov »Do Or Die«! Za produkcijo in masterizacijo albuma je poskrbel Domen Justin Dyz (ex-Negligence), kot posebni gosje pa so na njem sodelovali Mat Sinner (bas kitara - Primal Fear, Sinner), Manni Schmidt (kitara - ex-Grave Digger, ex-Rage), Inez Osina (flavta, vokal - Brezno) in Domen Justin Dyz (kitara, ex-Negligence, ex-Dusk Delight).

Okosteneli pristop, kot ga razume skovanka najbolj pristne heavy metal glasbe, je za novi čas zrasel in se razvil v vsej režeče voluminozni glasnosti in pretkano figuriranih kitarskih frazah, prirojenim občutkom za kovanje nalezljivih vodilnih melodij, ki ne skoparijo z momentom rušilnosti in obče nepokorščine, za katerega ni več pomembno ali ga razumete, pač pa se postavlja retorično vprašanje, ali ga sploh lahko prenesete! Pošast žejna krvi je potrgala okove, pripravljena, da v svitu apokalipse naposled obračuna s svetom!