DVE STARINSKI ...

Že objavljeni fotki, ampak malenkost drugače obdelani :)

ENGA ZDRAVGA PA SREČNGA VAM ŽELIM!

NOCTIFERIA - KINO ŠIŠKA (REPORTAŽA)

Obilo koncertov, ki so se v letošnjem letu zvrstili na domačih odrih je brezsmiselno naštevati, bilo jih je preprosto preveč (a s v tem primeru kvantiteta enači s kvaliteto!). Koncertni beri leta 2009 pa se je pridružila še Noctiferia, ki je v Kinu Šiška prvič predstavila komade s prihajajoče plošče Death Culture, ki izide v prvem četrtletju novega leta. Družbi sta Noctiferii delala zasedbi Mordenom in Dickless Tracy.

Z ogrevanjem velike dvorane Kina Šiške so začeli belokranjski Mordenom. Njihovi koncerti še vedno minevajo v luči predstavitve fantastičnega prvenca, Agnvs Dei, ki so ga Metličani izdali v začetku leta v samozaložbi. V tem duhu so nas pozdravili z uvodom Synopsis in nas takoj za tem pahnili v vihro rušilca Purification of the Earth's Pecadillo. Fantje so kljub temu, da imajo za seboj peščico koncertov (če se ne motim je bil ta šele peti po vrsti) uigrani in dobro vejo kako se stvarem streže. Vseeno se je prav zaradi pomanjkanja koncertne kilometrine pripetilo nekaj manjših kiksov in napak, ki pa so jih Mordenom hitro popravili. Sicer pa se pri tehnično precej kompleksni glasbi, ki jo igrajo Mordenom to lahko mimogrede zgodi. Z ene strani te tako bombardira pestro in dinamično bobnanje ter razgibano in živo basiranje, z druge pa odlično, domiselni riffi, ki jih dopolnjujejo premišljeno sestavljene solaže Marjana Krajačiča. Občasno nekoliko sicer zmoti statičnost inštrumentalne četverke, verjetno so se na tako velikem odru počutili tudi rahlo izgubljeno. A na živosti nadoknadi frontman Deni Petraš, ki z surovim in agresivnim, a hkrati razločnim growlom doda piko na i. Mordenom so svoj nastop fenomenalno zaključili s posvetilom pionirju death metala Chucku Schuldinerju z Death medleyem A Story to Tell/Empty Words/Voice of the Soul.

V drugačne, precej bolj razburkane, vode death metala so nas potopili koncertno ena najbolj dejavnih zasedb pri nas Brezkućni trejciji, akhem, Dickless Tracy. Tudi trojka pod diktatorskim vodstvom bratov Cepanec (ubogi Sine) je u Šišci nastopila prvič in njene temelje dodobra razmajala z ritmi neizprosnega old-school death metala. Njihov nastop je minil v luči predstavitve aktualnega albuma Halls of Sickness in jasno nezgrešljivega Cepovega "TM" humorja. Rušilci z albuma zvenijo v živo še bolj bolno in še bolj izprijeno kot na plošči, trio pa iz sebe spravi toliko death metal jeze kot celoten pevski zbor, ki bo pušnil pri Mariu. Teglin bobnarski zajeb je nemudoma spomnil na déjà-vu zajeb kultne Katatonie še bolj kultnih Suffocation in tako je Dickless Tracy nastop minil v pravem death metal duhu.

Da je nastop nosilcev večera tik pred nami je opozorilo ogromno platno na katerem se jevrtel spot za aktualni single Holymen, ki se bo nahajal na novi plošči velikanov in veteranov slovenske metal scene Noctiferia. Noctiferia je z vsakim izdanim albumom premikala mejnike slovenskega metala in nenazadnje tudi svoje lastne. Prvenec Baptism at Savica Fall je še danes ena boljših domačih black metal plat, s Per Aspero je Noctiferia zavila v vode tehničnega death metala in z zdaj že legendarnim spotom Fond of Lies (le kdo se ne spomni srditeža v plenicah, ki je jezno žagal razpelo, hehe) kraljevala lestici Videospotnic. Slovenska morbida je pomenila v karieri Noctiferie nekaj popolnoma novega, za mnogo fenov tudi šokantnega, saj so fantje na tej plošči death metal konkretno zmešali z elektroniko in etnom. Sedaj je čas za četrto ploščo, ki nam jo je Noctiferia predpremierno predstavila v Šiški. Brez kančna dvoma je bila nastop Noctiferie od prve do zadnje sekunde prava lekcija profesionalizma in suverenega obvladovanja odra. Prav tako dobro pa so zveneli tudi komadi, prvič (!) odigrani v živo, in to s kiruško natančnostjo. Fantom se pozna nešteto osvojenih koncertnih odrov širom Evrope, ki so jih delili z največjimi imeni ekstremne metal glasbe. Sodeč po slišan tudi Death Culture predstavlja mnogo bolj zrel izdelek kot je bila Slovenska morbida, saj je smer v katero plujejo Noctiferia še bolj razdelana in dodelana. Za ušesa so bile pravo veselje spektakularne solaže botra zasedbe Igorja Nardina ter jasno hiperaktivni frontman Gianni Poposki, ki je navduševal tako vokalno kot z izredno izdelanim nastopom ter konceptu Death Culture primernimi vmesnimi nagovori. Presenetili so tudi z dvojnim bobnarskim solom, ki sta ga odigrala Gianni in bobnar Mathias Gergeta, največje presenečenje pa je bil brez dvoma ambientalni komad na katerem je vokalno gostoval Robi Grdić (Prospect). Fantje so nam v celoti odigrali prihajajočo ploščo, ki zveni obetavno, a jo bo potrebno, ko izide, slišati še nekajkrat, saj se po slišanem obeta nekaj kar bo potrebno slišati večkrat. Čakamo na kulturo smrti!

Predpremierna splavitev novega albuma Noctiferia je minila v odličnem vzdušju, a za konec lahko dodam le nekaj. Zares prelepo je bilo videti na tako velik odru, kot je oder Kina Šiške, izključno slovenske metal benda. Upam, da se to ponovi še večkrat!

Kraj: Ljubljana. Kino Šiška
Datum koncerta: 15. december 2009
Število obiskovalcev: 300
Cena karte: 10€

Avtor reportaže: Rok Klemše - ROCKLINE.SI
Datum reportaže: 29. december 2009

Dušan V. - Mordenom

ŠUM V

ŠUM IV

MORDENOM - Kino Šiška

Sprememba

Zgodila se je majhna sprememba, glavo mojega bloga krasi nova slika, upam, da vam je všeč:)

Lp

ŠUM III

ZDRAVO ...

Srečno, zdravo, uspešno in oh in sploh 2010 vam želim ..., ja pa veeeliko dobrih koncertov v prihajajočem letu seveda!!!

LIPEJ SAMARIN ROBERT

JANI HACE

ŠUM II

SIDDHARTA - KRANJ (REPORTAŽA)

Pa smo tudi v Kranju kot zadnji letošnje leto dočakali Siddharto in njeno Sago. Koncert se je začel z uro zamude, kar je bilo seveda pričakovano, kajti za varnost je bilo pretirano poskrbljeno,
dvojne ograje, popolen nadzor nad dogajanjem med oboževalci in seveda za nagrado ob neizogibnem prerivanju množice postavitev še ene dodatne ograje in v vrsto eden po eden, nato čakanje na pregled pri varnostniku in nato končno hop v ledeno mrzlo dvorano.

Po pričakovanem, da se bo koncert pričel s komadom iz nove plošče Saga so nas fantje presenetili s Potjo v X in naša skupna pot skozi odličen, s čustvi nabit koncert se je lahko pričela.

Koncert je v veliki meri presenetil, saj je bilo vse, kar je Siddharta odigrala, odigrano v živo, brez nasnetih delov, kot smo jih bili vajeni s prejšnjih koncertov. Večina nas je pričakovala koncert, na katerem bo velik povdarek na novi plošči, vendar pa nas je Siddharta presenetila z nekakšnim ˝The Best Of˝ koncertom. Tako povdarka na Sago ni bilo čutiti, saj so novo ploščo zelo dobro pomešali med stare uspešnice. Prisotni na koncertu so se šele spoznavali z novo ploščo, vendar fantov na odru to ni motilo, ves čas je bilo opaziti, da jim Saga pomeni zelo veliko, v bistvu za Siddharto začetek nekaj novega neodkritega. Ob igranju novih komadov iz albuma Saga so bili Tomi M. in druščina tujci v svojem svetu, svetu v katerem končno živijo svoje sanje, sanje, ki so se jim uresničile.

Množica pod odrom je ves koncert počasi cvetela, med njimi si lahko v veliki večini videl mnogo cvetov, ki so se popolnoma vživeli na dogajanje na odru. Po drugem prihodu na oder pa je zacvetela celotna dvorana, stojišča, sedišča, nastopajoči vse je bilo v evforičnem vzdušju. Koncert je doživel svoj vrhunec tako na odru, kot tudi pod njim. Vse skupaj je bilo dobro videno tudi pri Tomiju M., ki je po dolgem času zopet malo bolj razkril svoja čustva in bil popolnoma fasciniran nad norečo se publiko, ter ji dal vedeti, da so fantje na odru in publika, v bistvu zlitek enega. Dajal nam je občutek, da je zelo ponosen na Siddharto, na njihov začetek novega obdobja, obdobja Sage in njenega popotovanja v neznano. Prav posebno vzdušje je bilo čutiti tudi pri Boštjanu M., ki je bil za svojimi bobni malo bolj neopazen, včeraj pa je večkrat prišel v ospredje s svojimi duhovitimi izjavami in dobro voljo.

Skupina je v decembru poleg kranjskega koncerta imela še nastop v Ljubljani in Mariboru in po pogovoru z nekaterimi, ki so obiskali omenjena koncerta lahko rečem, da je bila tako publika, kot skupina najbolje razpoložena prav v Kranju. Mogoče je imelo vpliv na tako vedenje tako za publiko, kot za skupino, da je to njihov zadnji koncert v letošnjem letu, oziroma pred turnejo, ki sledi v naslednjem letu.

Za najbolj navdušene privržence je bil koncert ˝prekratek˝, a se je bilo treba zadovoljiti z dvema urama in štirideset minut trajajočim koncertom. Sicer je manjša množica zapustila dvorano že po dveh urah koncerta, saj niso vajeni, oziroma niso niti pričakovali tako dolgega koncerta. Tisti najbolj zagreti so vztrajali in za svojo vztrajnost so, smo bili nagrajenim s tako dolgim in v vseh pogledih odličnim koncertom. Naj še pohvalim ozvočenje, ki je bilo na visoki ravni skozi celoten koncert.

Ledena dvorana je bila proti koncu nastopa Siddharte tako razgreta od množice vreščečih in skakajočih privržencev, da bi lahko po koncertu imeli trening plavalci in ne hokejisti:) Za konec smo skupaj s Siddharto dvignili zastave v ponos vseh slovenskih športnikov z njihovo - Dviga Slovenija zastave. Upamo lahko, da fantom uspe preboj v svet. Slovenijo so osvojili, naj osvojijo še svet!


SET LISTA:
- POT V X
- KLINIK
- ALARM
- NAPOJ
- B MASHINA
- DOMINE
- NEVARNO MESTO
- ROOSKIE
- T.H.O.R.
- NARAVA
- SAMO EDINI
- PLATINA
- MR.Q
- APOKALIPSA
- MADAM
- EBORAN
- ANGEL DIABOLO
- STAMPEDO
- NEON
- HOMO CARNULA
- VOJNA IDEJ
bis1
- OD VIŠINE SE ZVRTI
- NAPALM 3
- BAROKO
- RAVE
- RING
bis2
- NA SONCU
- DVIGA SLOVENIJA ZASTAVE

Št. obiskovalcev: 1500

Reportažo napisala DAŠA ZUPAN.

SIDDHARTA - KRANJ, LEDENA DVORANA 19.1.2009

Na kratko, bilo je fino, pravi Siddharta žur, ki je trajal 2h40minut. Vsi, ki ste tole zamudili vam je lahko žal:) Resno!

Lp

ŠE MALO ...

... Tinkare in Erosa iz stare zaloge:)




Nič zdaj pa delat, sneg pa meeede na veliko. Jutri pa mogoče, kaj od Siddharte, ki ima danes koncert v Kranju.

Veliko belega vam želim.

Lp

GIANNI POPOSKI - NOCTIFERIA

Lp

NOCTIFERIA - KINO ŠIŠKA

NOCTIFERIA je imela v Kinu Šiška predstavitev novega CD-ja DEATH CULTURE, ki izide nekje do konca leta. Več fotk sledi ...

Lep dan

TINKARA KOVAČ - recenzija novega ploščka, THE BEST OF

Tinkara Kovač je zvezda stalnica na slovenski glasbeni sceni. Po 13 letih glasbenega ustvarjanja in 7 izdanih albumih se je pevka novembra vrnila s kompilacijskim naborom triumfov doslej prehojene glasbene poti. Manever predvidoma rezerviran za simbolično zaključevanje življenjskih poglavij umetniških duš, si je Tinkara zamislila v obliki obsežno zastavljene degustacije diskografskih vrhuncev kariere, vpeto v pregleden kronološki prelet dosedanjega dela, kateremu je po ustaljeni praksi za vsak slučaj dodala še parček svežih zadevic.

Že ob površnem listanju glasbenega kataloga Tinkare Kovač je lahko videti, zakaj se je teta tekom dosedanje kariere ob neumornem iskanju komercialne prepoznavnosti vselej srečevala z uspehom. Njena dokaj enostavna muzikalna formula se je z leti postopoma odmikala od konkretnejših rokerskih form in oblik, dokler ni z neškodljivo popevkarsko pevnostjo končno ostala udobno uležana v podkožju glasbeno nadpovprečno razgledanega slovenstva. Skladbe kot »Spezzacuori« »Med zemljo in zrakom« ali pa všečno baladiranje »Še tam ne«, so lep primer tega draženja pretežno nezahtevnih glasbenih okusov. Noviteti »Če je to vse« in »Ljubezen je padla z neba« sta samo naslednja v vrsti previdnih kimljajev preverjeni pop rokerski usmeritvi. Tu še kako prav pride Tinkarina smelo vpeta vloga flavtistke, s katero vštric vsaj navidezno koraka duh glasbene širine in kreativnosti, ki je pri godbi večine njenih konkurentk seveda ni moč opaziti.

Brez dvoma je Tinkari Kovač potrebno priznati zasluge za polaganje temeljev popularnega rocka na katerih danes izrazno gradijo številni domačih »estradniki«. Za razliko od slednjih je Kovačeva z zvrhano mero svojskosti dostavljala že zelo zgodaj, s solidnimi in produkcijsko dobro dodelanimi izdelki kot sta albuma »Ne odhaja poletje« in »Košček neba«. Omenjena skrivata nemalo odličnih momentov. Favoriti »Znam živet (na tleh)«, »Veter z juga«, v isti sapi pa lahko omenimo tudi »Lahheeiyee«, bodo hitro spomnili na avtorsko zrelost Tinkarinega tabora, ki je brez pretiranih naporov jurišala čez meje skrajnega dometa takratne domače pop rock industrije. Tinkarin glas je med prebiranjem poglavitnih elementov popa in rocka uspešno izluščil prepoznavno mešanico obeh, s tem pa je pevkina glasba razumljivo pridobila tudi na sami dostopnosti, ki pa se je kot rečeno z leti vse bolj stapljala s kroji pop kulture. Ljubitelji trših godbenih aktivnosti boste tako pri srkanju vsebine prve zbirke del Tinkare Kovač tako brez dvoma obtičali pri izboru prvih treh albumov. Kakorkoli že, gre za posrečeno serviran diskografski prelet, pri katerem boste z izjemno močno pogrešane knjižice, ki bi razveselila s slikovnim ali še bolje tekstovnim orisom pevkine glasbene poti, pač težko ostali kritični.

Ocena: 3,5(5)

Skladbe:
1. Če je to vse
2. Ljubezen je padla z neba
3. Ne odhaja poletje
4. Znam živet (na tleh)
5. Veter z juga
6. Ko bo prišel
7. Zakaj
8. Brez laži
9. Grem
10. Lahheeiyee
11. Slepa sreča
12. S tabo
13. Sonce v očeh
14. In sta šla
15. Med zemljo in zrakom
16. Kje ste vi (kaj tu dogaja)
17. Spezzacuori
18. Še tam ne
19. Quello che
20. Ujeti svet
21. Kamokoli greš

Avtor recenzije Daniel Pavlica, ROCKLINE.SI

TINKARA KOVAČ - reportaža, kino Šiška

Tinkara Kovač je ponovno med nami, začuda živa in zdrava, čeprav resnici na ljubo nikoli ni odšla. Nekako v skladu s slaboumnim senzacionalizmom genialnih glav za krmilom kolesja slovenskih promocijskih služb bi lahko pričakovali, da se bo punca pravzaprav "reinkarnirala" na odru Kina Šiške. No kakorkoli že, Tinkara Kovač je z nastopom na velikem odru samooklicanega centra urbane kulture predstavila novembra izdano kompilacijo "The Best Of", s katero pod drobnogled jemlje doslej prehojeno glasbeno pot, ki je tekom trinajstih let intenzivnega glasbenega udejstvovanja povila 7 albumov.

Izbira koncertnega repertoarja Tinkare Kovač je bila na moč podobna naboru predstavljenemu na prej omenjeni best of kompilaciji, nekaj malega je bil premešan le razpored izvajanih skladb. Tinkara ni ničesar prepuščala naključju. Njena šest članska zasedba je z uvodno "Če je to vse" hitro stopila na pota vnaprej določenega scenarija, ki opaznejših odstopanj v smeri improvizacij ni dopuščala. Odrska komunikacija je vseskozi ostajala na nivoju predvidljivega, tako je temu primerno fanovska degustacija kariernih presežkov glasbenice večinoma minevala v lovljenju discipline. S tem Tinkarino "preživetje" večera skozi oči najzvestejših oboževalcev seveda ni bilo v ničemer ogroženo, trpel pa je njen imidž v očeh tistih, ki si od obljubljenega rokerskega spektakla drznemo obetati kaj več od v večini dobesednega prenašanja studijskih zapisov na koncertne odre.

Tinkara je prepričala z izjemnim vokalom, suverenim v vseh predstavljenih legah, ki ostaja najbolj prepoznaven element pevkinega izraza. Korektna glasovna dostava je skupaj z redkimi rahlo spremenjenimi aranžmajskimi postavitvami vdihnila novih življenjskih moči skladbam kot "Odhaja poletje" in "S tabo". Posrečena rearanžiranja vajenih skladbenih struktur in oblik so skreirala definitivne vrhunce večera, vsekakor pa gre tukaj opozoriti tudi na nekaj ne ravno posrečenih manevrov, ki so na trenutke skočili nepričakovano blizu vsaj navidezni neuigranosti zasedbe. Eden takih kiksov je v ušesa zarezal prav na sredi sveže "Ljubezen je padla z neba", kategoriji manj posrečenih priredb naproti pa je strumno zakorakala tudi presenetljiva izposoja Men At Work klasike "Down Under". Ob zdaj že pregovorno odlični akustiki šišenskega objekta smo pogrešali tudi kanček več znakov življenja od rahlo zibajočega se para spremljevalnih vokalistk, katerega doprinos celostni zvokovni postavitvi zasedbe je bil pravzaprav ničen.

Utrip celotnega koncertnega dogajanje je seveda podajala Tinkara, praviloma predvsem po zaslugi prej omenjenega vokala. Svoj delež pozornosti so zase zahtevale tudi neredke flavtistične akrobacije, med konkretnejšimi odklopi v tej smeri velja omeniti predvsem vživeto izvedbo skladbe "She", pred katero smo bili na kratko poučeni o veličini lika in dela Jethro Tull veseljaka Iana Andersona. Tinkara je našla tudi nekaj časa za poklon Robertu Plantu, ta je bil kot nadvse prijetno presenečenje serviran v obliki všečne izpeljave "29 Palms". Pogumno ni kaj, a brez opaznejšega odziva publike. Prvega v seriji rafalov ubranega petja slednje, predvsem njenega ženskega predstavništva, je požela "Od zvezd pijan", s svojevrstnim presežkom v smislu odzivnosti publike pa smo se srečali v samem zaključku nastopa, ko so na pamet naučeni stihi "Brez laži" vseljudsko odmevali ob vzorčni in komaj slišni kitarski spremljavi.

Tinkara Kovač je s prepričljivim, za slovenske standarde popularne glasbe v marsičem nadpovprečnim nastopom uspešno sklenila simbolično splavitev izdane kompilacije, s tem pa je po svoje pričakovano dodatno utrjen tudi njen status vodilne figure domače (zadnja leta vedno številčnejše) pop rokerske falange. Če kaj potem lahko Tinkari očitamo le manjko karizme (punca na odru deluje precej statično), ki kar kriči po konkretnejši dopolnitvi odrske prepričljivosti.

Reportažo napisal Daniel Pavlica, ROCKLINE.SI

TINKARA KOVAČ - Kino Šiška

Jutri pa sledi še reportaža z omenjenega koncerta.

Smrekica

Ja tudi mi smo jo postavili ...

EROSOVE MUZE

Veliko snega vam želim. V Kranju namreč pada, na veliko :)

Lp

TINKARA KOVAČ (B&W)

Ostale fotke priletijo ..., klik na fotko seveda :)

Lp