Lep dan.
nedelja, 30. avgust 2009
nedelja, 23. avgust 2009
sreda, 19. avgust 2009
sobota, 15. avgust 2009
BRUCE SPRINGSTEEN - Udine 23.7.2009
Po letu 2006, ko je Bruce »The Boss« Springsteen obiskal Udine, v takratnem sklopu koncertov turneje »The Seeger Sessions«, kraj v Italiji, ki ga poznamo tudi kot Videm in kraj v taisti Italiji, ki je Sloveniji prijazno oddaljen, če se odpeljemo tja do koncerta tudi sredi tedna, je Springsteen obiskal v letošnjem letu tudi s svojim E-Street Band-om. Z albumom »Magic« (2007) - RockLine recenzija TUKAJ, je Bruce ohranil tradicijo sebi lastnega zvoka, ki ga je naredil nekoč za veliko (pop) rock ikono. Svojemu nadvse dobro »kreativno podžganemu« počutju umetniške obrti, pa je ostal zvest tudi po tem. Ko si inspiriran je najbolje, da pustiš svojemu geniju, da ustvari čim več. Zato ni minilo niti leto in pol, ko smo dobili naslednik albuma »Magic«, z naslovom »Working On A Dream« (2009) - RockLine recenzija TUKAJ. Tudi temu je sledila turneja, a za razliko od prejšnjih dveh, z nekaj več koncertnimi termini po Evropi in kot že omenjeno z »odrešilnim« obiskom v Udinah.
Koncert v Udinah, za katerega se je že lep čas preden je napočil datum 23.07.2009, govorilo o tem da je razprodan, to seveda ni bil. Okrog 17 ure in 30 minut popoldan, so prostori parkirišča videmskega stadiona Friuli, kot tudi samo območje neposrednega vstopa na stadion (govorim za dostope s severa na stadion), bili postlani s kioski hitre hrane, tradicionalno »neokusnimi« ponaredki Springsteenovih majic, kar se očitno ne gabi kupovati na tem planetu samo Italijanom, preprodajalci kart, varuhi reda in miru ter seveda s pisano paleto Springsteenovih oboževalcev, ki so drli na stadion. Kljub nekaterim virom, ki so samozavestno zatrjevali, da je stadion razprodan, se je še vedno dalo tudi na dan koncerta kupiti vstopnice. In to tudi za parter (57,50€ - koščkov »skromnih«).
Parter je bil razdeljen, tako da je bil prostor v dolžini cca 35m od odra ograjen. Vanj so smeli vstopiti le obiskovalci s posebnimi rumenimi in zelenimi zapestnicami. Srečneži. Da bo nocojšnji večer prežet z evforijo množice, je nakazovalo tudi obnašanje posameznih obiskovalcev, ki so se zleknili kar na zelenico in ljubosumno varovali svoj košček travnika pod ritjo. »Polje posuto s trupli«. Potem se pojavita dva Slovenca med njimi in že vsi stokajo kako nič ne vidijo in da jih naj spustiva naprej, ker so oni tako »jebeno« majhni (ali pa midva tako »jebeno« velika). He, he, he. Žal, nimajo vsi tako dobre genetske zasnove, kot Slovenci. Okej šalo na stran, pojdimo vendar na oder k našemu vrlemu Bossu!
V stoje prebijem nepremično polne tri ure na travniku v gomili teles. V tem obdobju so se, poleg obleganega parterja, napolnile tudi tribune. Potem se zgodi. V popolni temi prikorakata oba klaviaturista na oder, a le s harmonikami. Charles Giordano in Roy Bittan se lotita uvoda Morriconejeve »Nekoč je bilo na divjem zahodu«, medtem ko korakajo drug za drugim na oder tudi preostali člani zasedbe E-Street Band: Clarence Clemons (pihala, tolkala, spremljevalni vokal), Nils Lofgren (kitara), Garry Tallent (bas kitara), Suzie Tyrell (violina, akustična kitara, spremljevalni vokal), Steven Van Zandt (kitara), Max Weinberg (bobni), Cindy Mizelle (spremljevalni vokal), Curtis King (spremljevalni vokal), da zasedejo svoja mesta na odru. Med zadnjim njegova ekselenca Bruce »The Boss« Springsteen (vokal, kitara). Skupina preseneti že v samem začetku, ko se loti prvikrat na turneji izvedbe Sherry Darling (»The River«, 1980). Stadion vzkipi in bruhne v eno, ko zajame skladbo sam refren. Oder dolg, praktično preko cele širine travne zelenice stadiona, visok minimalno 30m, pred glavnim odrom, na katerem je Bruce z ekipo preživel večino časa tega večera, je bil postavljen dodatni, še daljši oder, ki se je prilegal po vsej dolžini prve vrste. Da pretok energije med skupino in publiko ne bi bil oviran, so vse »uradno akreditirane fotografe« nagnali fotografirati v vmesni prostor, ki je razdeljeval »srečneže z zapestnicami« pod odrom ter preostalo rajo parterja.
Bruce je že med prvo skladbo privihral po stopničkah na prednji oder in se pričel rokovati z navdušenim občinstvom. Na levi in desni dva visokorasla ekrana in v ozadju, za odrom in skupino, poseben gigantski ekran, ki je bil usmerjen glavnino časa proti publiki. Že po prvih treh skladbah, ko je Bruce preko Sherry Darling, Badlands in Hungry Heart napovedal svoj nebrzdani juriš, je pripravil stadion do tega, da eksplodira z njim v eno.
Ob razbeljenem začetku, je napočil čas, da se situacija kanček umiri. Na ekranu se v ozadju prikaže panorama z orjaškim kaktusom (»joshua tree«), osamelci Utaha in prerijo, ekipa pa nadaljuje s predstavitvijo albuma »Working On A Dream«, ko se loti skladbe Outlaw Pete. Skladba se je, ne glede na to, da je novejšega porekla, odlično prijela med občinstvom, ki je dokazovalo, da so ji verzi v njej zelo domačni. Intenzivnost večera je znova poskočila na višji novo takoj v nadaljevanju z intenzivno Darlington County in enoglasnimi »Sha-la-la-la-ji« stadiona, ki so podpirali Springsteenovo ekipo! Skratka. Ogenj strasti v Udinah se je nezadržno dvigoval in plamtel proti vrhuncu.
Bruce Springsteen je kot figura neverjeten. Mož ne poseduje le izredne karizme in šarma. Mož si je upravičeno prislužil vzdevek »Boss«. Je namreč izreden poveljnik, iz njega kipi energija in ljubezen do življenja, ki ju je nesebično delil skozi dve uri in tričetrt z vsemi obnorelimi glavami stadiona. Točke so si sledile praktično brez premorov. Ko so zaključili eno, se je Bruce postavil k mikrofonu se obrnil proti skupini, da preveri, če je preostanek ekipe pri stvari in z dvignjeno Telecasterico visoko v zraku zamahnil ter dal znak, da se »štarta« v novo skladbo. Springsteen je bil zares maksimalno »podžgan«. Nekaj k stvari pripomore sicer obilna razsvetljava odra (z dodatnimi štirimi lučkarji, ki so ždeli vsak v svojem košu nad odrom in s snopi reflektorjev lovili tekajoče člane skupine na njem) in vendar je Bruce Springsteen - »mali veliki mož«, ustrelil iz sebe svoj energetski maksimum. Od Bossa je znoj dobesedno šprical. Pred vsako skladbo, mu je tehnik dostavil povsem svežo in suho Telecasterico, ki si jo je mož po hitrem postopku opasal in jo dobesedno okopal v svojem lastnem znoju. Boss teka pri svojih 60. letih minus dva meseca, kot mladenič rosnih let, ki ga razganja od prebitka testosterona v krvi. Manjše rasti poudarjenih bicepsev gornjih ekstremitet, v obveznih kavbojkah, oprijetem telovniku, »western« štivalih, visoko vihteč desnico ob udrihanju akordov, kot bi bil najhujši kitarski »schredder«. Medtem, ko E-Street Band drži čvrsto kuliso ozadja, ki nikakor ne zmore zatajiti v spremljavi svojega šefa, ta nebrzdano teka po nižje ležečem odru, se nenehno rokuje z vnetimi oboževalci, igra kitaro prav za njih, stoječ neposredno ob prvi vrsti, pravzaprav med ljudmi. V neki točki celo sestopi z odra, da ga lovi glavnina ekipe varnostnikov. Oboževalci ga vneto grabijo za noge, kolena in vse ostalo, kar jim pride na doseg rok. Energija je izredna in nič je ne ustavi. Ljubezen v zraku. Bolj pristno od tega ne gre. Strast preko vseh meja. Je sploh lahko kaj lepšega in bolj naravnega od magije glasbe?
Ob tem se mi utrne misel zakaj neki bi bila Italijanska publika tako posebno nora prav na Bossa? V splošnem je Boss postal velik zaradi svoje »majhne skromnosti«, ki jo izžareva. Je le »delavec s ceste«, ki se mora boriti za preživetje. Je glas ulice, glas kljubovanja, glas neusahljive želje po boljšem jutri in glas, ki te bodri tudi v trenutku, ko si povsem na tleh. S svojo nevzvišenostjo, naravnim nezlaganim vedenjem, z lahkoto preseže most med rock zvezdo in navadnim človekom, kar je tega večera z lahkoto začutil tudi italijanski plebs v Udinah. Tega sicer ni mogoče neposredno primerjati, a za trenutek me je potegnilo na taisti stadion in datum 12.09.2008, ko je tu igral svoj koncert, pred prav tako razprodanim avditorijem stadiona Friuli Vasco Rossi (RockLine reportaža TUKAJ). Slednji predstavlja nekakšnega italijanskega dobrohotnega strička z ulice, ki nikomur ne bi skrivil lasu, pa se mu vseskozi godi neka krivica. Morda v specifičnem primeru ugibanja o psihologiji odzivanja na dražljaje koncertne množice v Italiji, ta dovtipska smernica med Bossem in Rossijem niti ni tako neumestna, ali neutemeljena.
Springsteen je z definicijo svoje dostopnosti, neobremenjenosti z deljenjem energije lastne unikatne pojave, podžgal to edinstveno doživetje v Udinah z nekaterimi dodatnimi gestami. Prva se je zgodila, ko je med skladbo Waiting On A Sunny Day, podal mikrofon malčku, ki je verjetno komaj dobro shodil in mu je celo uspelo pravilno ujeti dve besedi naslova skladbe, ki jih je na vsesplošno huronsko navdušenje množice »odžlobudral« v mikrofon. Drug (svečan) moment se je dogodil v obveznem dodatku med skladbo Dancing In The Dark, ko je Boss povlekel na oder »začarano« Italijanko in jo zavrtel v nekaj taktih, vzel v naročje in previdno odložil nazaj med množico (seveda, ji ob tem ni pozabil dati poljuba slovesa in svoje originalne kitarske trzalice).
V navadi je tako, da so Bossevi koncerti zgodba zase. Vsak med njimi. Ta čast je pripadla tudi koncertu v Udinah. Pododrje je bilo posuto z vihtenjem kartonskih transparentov, na katerih so bili zapisani naslovi posameznih Springsteenovih skladb. Bruce jih je nabiral, med vso kramo je naletel celo na doma izdelano lutko - »mini sebe«. Koncert se je prevesil ravno na zlato sredino. Trojček skladb Summertime Blues, Be True in Streets Of Fire, so bile definitivni glas ljudstva, ki jih zasedba na prejšnjih koncertih te turneje še ni izvedla in kar tudi zato naredi ta dogodek v Udinah poseben. V kratki pavzi pokaže Springsteen vsem članom ekipe E-Street Banda kaj piše na transparentu. Ko je prepričan, da so vsi dojeli, da znova znak in skupina užge v zaporedju pesmi Summertime Blues, Be True in Streets Of Fire. To je pravi znak zahvale zvesti publiki, ki je ponesla ime Bruce Springsteen med največje rock izvajalce. Pravzaprav je ni pesmi, ki bi izšla na studijskem albumu Brucea Springsteena in je E-Street Band ne bi znal tudi v živo odigrati. Malo velikih izvajalcev si danes to upa na turnejah početi. Navadno ponudijo na vseh koncertih popolnoma enak koncertni repertoar ter se tako izognejo možnemu posmehu, v primeru da se jim pripeti spodrsljaj »fušanja«. Springsteen se česa takšnega s svojo ekipo zares ne boji in za kaj takšnega ne pozna prav nobenega razloga.
E-Street Band je izdelana, odlično uigrana četa zvestih Bossevih glasbenikov, ki ne zna zatajiti. Izreden žmoht spremljave, ki ga gradita oba klaviaturista (Bittan skrbi tudi za Hammond, Giordano za pravi »beli« klasični klavir), harmonizirani dueli med volino in saksofonom, ali violino ter lap steel pedal kitaro Nilsa Lofgrena, ali vseh treh akterjev hkrati (Outlaw Pete), ponuja zaščitni znak Springsteenove glasbene kulture, preko vsega tega pa odlično funkcionira ogrodje večplastne vokalne spremljave ozadja, ki objema Springsteenov osnovi (»dozirano z bolj ali manj«) raskav vokal.
Springsteen je v odlično formi. Vokal ga ne izda. Niti, ko je na vrsti še eno veliko presenečenje večera. Ob skladbi Born In The U.S.A., katere zasedba na tej turneji prav tako še ni izvedla v živo. Na njen račun je bila po vsej verjetnosti žrtvovana na set listi Glory Days. Springsteen je ob tem razkazal prav vsem nov kartonski transparent z vozičkom ovitim v ameriško zastavo iz katere kuka Bossova glava. Ob tem je Bruce dodal komentar dvoma, ko je pokazal s prstom na svojo karikaturo: »Maybe Boss, maybe Boss,..!« Smeh na stadionu.
Ne glede na to, da se je koncert prevesil preko dveh ur, je Springsteen brez strahu odprl dodatek z Born In The U.S.A. in jo fenomenalno odpel. Kot na albumu. S polno ihto, iz hrapavega grla in na vso moč. Že rajanje med Born To Run, je pomenilo posebno točko večera, samo po sebi vrhunec, kjer se je stadionu do konca zmešalo in ta magija ni popuščala niti za kanček v nadaljevanju, ko je skupina izvajala obvezni dodatek. Skladba American Land je zato bila na moč dobrodošla, ko se jo je skupina lotila v bolj umirjeni maniri, s tradicionalnim countryjaškim izrazoslovjem. A posebnega premora ni bilo, ko usekajo še en super hit iz albuma »Born In The U.S.A.« Bobby Jean, ki ohranja stadion buden še potem, ko se Springsteen vrti na odru s plesalko med že omenjeno Dancing In The Dark. Skupina zmagoslavno zaključi koncert potem, ko se loti zanimive priredbe Twist And Shout (orig. The Beatles). Izvajati pa jo pričnejo v polenjenem ritmu kakšne La Bambe (košček te kasneje celo vključijo v izvedbo), le da prednjači v njej dodatek Hammond orgel. Te točke kar ni hotelo in hotelo biti konec. Proti koncu se Springsteen teatralno sesede ob mikrofonu na tla in pošlje kitarista Stevena Van Zandta, naravnost do publike, da pograbi iz nje transparent »Grandpa's Gone Down« (gre za eno starejših Springsteenovih skladb, ki je nastala leta 1971), kar naj bi pojasnilo trenutno odrsko stanje zvezdnika, ki je tako hotel razložiti občinstvu, da se naše druženje z njim žal bliža h koncu. Boss se dvigne še enkrat, da znak skupini ter tako odigrajo še en krog z refrenom vred. To pa storijo tako, da se prav vsi z izjemo bobnarja Maxa in saksofonista Clarencea, pojavijo na (pred)odru tik ob prvi vrsti, kjer se koncert tako zaključi v vsej intenziteti.
Springsteen se je s svojo veličino izkazal tudi v vlogi »selektorja« zmagovite ekipe, ko je slehernemu iz E-Street Banda stisnil roko in se mu zahvalil za nastop, ko je ta zapuščal oder. Clarenceu se je celo priklonil. Springsteen se je z odra poslovil zadnji.
Kaj reči za konec? Izredna magija, izreden trenutek, nepozaben trenutek, ki izpolni ljubitelja glasbe prav v vsem. Na svoj način, povsem edinstveno. Ima svojo ceno, svojo vrednost, a ponudi zares, zares veliko. Tudi nekaj, česar denar ne more izmeriti. Springsteen je v Udinah svojo veliko strast do življenja napolnil z izredno ljubeznijo, znakom velikega spoštovanja do avditorija, kot tudi spremljevalne zasedbe. In to se je nesebično prenašalo v nasprotni smeri. Predvsem je jemalo sapo spoznanje, koliko energije poseduje Boss tudi danes na odru. Kljub maratonskemu koncertu, sploh nisi dobil občutka, da se mu mudi z odra. Lahko bi igral in igral in igral... Dogodek, ki je zapustil poseben pečat in po katerem sem si celo namignil, da nekaj časa ne grem prav na noben koncert, kajti občutja, ki me prevevajo tudi tri dni po koncertu, so izjemna in neprecenljive vrednosti. Hvala magiji glasbene večnosti in neminljivosti.
Fotke je dobrosrčno prispevala Anastazija. © Anastazija Vržina, www.anastazijavrzina.com.
Reportažo pa je spisal, kot vedno Aleš Podbrežnik, ROCKLINE.SI
SETLISTA:
1. Sherry Darling
2. Badlands
3. Hungry Heart
4. Outlaw Pete
5. Darlington County
6. Something in the Night
7. Working on a Dream
8. Murder Incorporated
9. Johnny 99
10. No Surrender
11. Raise Your Hand (instrumental)
12. Summertime Blues (tour premiere)
13. Be True (tour premiere)
14. Streets of Fire (tour premiere)
15. My Love Will Not Let You Down
16. Waitin' on a Sunny Day
17. The Promised Land
18. American Skin (41 Shots)
19. Lonesome Day
20. The Rising
21. Born to Run
Encores:
22. Born in the U.S.A. (tour premiere)
23. American Land
24. Bobby Jean
25. Dancing in the Dark
26. Twist and Shout
petek, 14. avgust 2009
četrtek, 13. avgust 2009
sreda, 12. avgust 2009
U2 - Reportaža 10.8.2009
Napočil je drugi dan U2 koncertiranja v Zagrebu. To je tisti famozni dan, ki je bil prvi uradno potrjeni koncertni termin nastopanja U2 na Hrvaškem v sklopu »360°« turneje. Dan prej se je čutilo, da so U2 v Zagrebu ohranili distanco do publike, ki so jo dosegali z rezerviranostjo, nekoliko vzvišenim odnosom, kot tudi samo zmanjšano aktivnostjo odrske izvedbe repertoarja, kar zlasti leti na rovaš vokalista Bona Voxa. Zapustili so vtis, da skušajo izkoriščati dominantnost gigantske odrske navlake, ki jo tovorijo s seboj po turneji ter da skušajo preusmeriti pozornost mase pod odrom, da bi se ta osredotočala zlasti na bogastvo svetlobnih učinkov. Z drugimi besedami bi to lahko pomenilo, da U2 na novi turneji niso sposobni obvladovati novega odra in da jih ta lahko poje v slehernem trenutku, se pravi prevzame goriščno točko ogleda njihovega koncerta. Glasba pa ostaja vseeno najpomembnejša stvar pri vsem tem. Če želite dobiti o vsem koncertnem U2 pohajkovanju v letu 2009 na tleh Evrope čimbolj jasno sliko, morate najprej prebrati precej bolj detajlno RockLine reportažo koncerta U2 v Zagrebu, prvega dne, ko se je pisal ta prešerni datum, 09.08.2009.
Kar nekaj argumentov je pričalo v prid upravičenosti pričakovanja, da bo koncert U2, napovedan za 10.08.2009, boljši od koncerta, dne 09.08.2009, seveda na isti lokaciji. V parterju se je zgostilo precej večje število oboževalcev. Pravzaprav se ni bilo mogoče premakniti z mesta, v oddaljenosti in stoječ v parterju, kakih 40m od osnovnega odra (10m od rdečega sektorja). Bolj ko se je bližal koncert, več balonov se je znašlo v rokah oboževalcev. Baloni pred prvim nastopom U2 v Zagrebu? Kaj je že to? Torej na stadionu je očitno pričakovala skupino množica še bolj zagriženih oboževalcev, kot da poprej. To je logično, saj je ravno 10.08.2009 datum, ki je bil prvi uradno potrjeni U2 datum, za špil v Zagrebu in moral si se preklemansko potruditi, da si uspel priti do vstopnice, za kar pa so posebej motivirani seveda najbolj fanatični U2 fani.
Po mukotrpnem odštevanju minut, pravzaprav identični sliki nastopa obeh predskupin The Hours in Snow Patrol, pri čemer se človek upravičeno vpraša, ali je dobro pred masovnim obiskom rock koncertov U2, predstavljati takšno glasbeno neznanje in artistični blef. Za dobrobit glasbene širine posameznika planeta Zemlja gotovo ne, za varno trženje visokoletečih dobičkov korporacij, ki se požvižgajo na posledično škodljivost, pa je ta poteza edina logična, potrebna, zahtevana. Ljudje so itak neumni in ne vedo kaj pomeni beseda »indie«, ki jo nadevajo bendom The Hours ali Snow Patrol. Obe skupini sta izvedli identična repertoarja tudi drugi dan na Maksimiru, stresli iz sebe sicer nekaj več kinetizma in odklopa, a občutka le golemu sledenju rutine strogega profesionalizma, nista uspeli izprati. Kako funkcionirajo Snow Patrol in The Hours, je zabeleženo v čtivu reportaže U2 obiska, z dne 09.08.2009, ki se nahaja TUKAJ.
Identična situacija se je ponudila seveda tik pred nastopom U2. Najprej Bowiejeva Space Oddity, nato se luči ugasnejo, Mullen prične pritegovati bobne v uvodu skladbe Breathe. Z leve in desne se mu pridružita bas in kitara, stadionu pa se zmeša, ko se v vso nastalo situacijo umeša še presvetli Bono Vox, prvi stas in glas U2. To pot pa je bilo tisto nekaj v zraku, ki je rezultiralo v tem da je koncert zasedbe U2 izzvenel bolj prepričljivo kot dan poprej na isti lokaciji. Niti v enem trenutku nisi dobil občutka, da odrska scena obvladuje skupino. Ne skupina je delovala suvereno in vsa konstrukcija, ki so jo privlekli s seboj, je dobila naposled smisel, ki plemeniti kot pomemben dodatek sleherni U2 koncertni spektakel. Bono sam je pristopil od začetka na način, ki je precej lažje vzpostavil most med skupino in občinstvom. Deloval je tudi precej bolj živahno in potentno kot dan pred tem. To se je iskrilo tudi v vokalnem pristopu, ki je delovalo bolj vživeto. Tudi preostali trije gradniki v zasedbi, so delovali nezmotljivo. Vsak je prispeval svoj delež, ki je sicer nenadomestljiv v kreaciji U2 edinstvenosti in skupina je razvila svojo pečatno kemijo, ki jo sicer v svetu rock glasbe postavlja na povsem svoje mesto. Pri tem denarju, si sploh kdo drzne pomisliti na kaj drugega?
Skupina je prevetrila set listo in skaloviti vah vah akordi so prinesli na oder Mysterious Ways, kjer je Bono povabil na oder dekle z imenom Simona, katera naj bi predstavila stadionu svoje znanje trebušnih plesov, nadaljevala z »izgubljeno« I Still Haven't Found What I'm Looking For, namesto Stay, ki so jo odigrali prejšnji dan, pa sta Boni in Edge povsem sama izvedla akustično Stuck In A Moment You Can't Get Out Of.
Koncert je znova doživljal svoj intenzivni razcvet v drugi polovici. In zlasti zaradi precej bolj burnega odziva množice pričaral precej boljšo vibracijo, močnejša občutja, večjo prepričljivost in tako deloval v celokupnem seštevku še bolj resnično, kot prvi dan. Znova seveda nismo mogli pogrešati Bonovih političnih pridig, ki so doživljale vrhunec ob posvetilu skladbe Walk On Burmanski politični mučenici Aung San Suu Kyi. Regularni del je znova zaokrožila nepogrešljiva Where The Streets Have No Name.
Zasedba se vrne in prinese na oder One. Boljšo pozicijo v repertoarju koncertne izvedbe, bi ji človek težko našel. Ta izzveni na moč intenzivno, z fanatičnim sodelovanjem stadiona, kjer seveda mravljinčenje hrbtenjače in kurja polt nikakor nista izostali. Tudi drugi dodatek z With Or Without You, je še naprej grel in nosil množico v nedrjih U2 magije, zaključek z Moment Of Surrender, pa je, ne glede na dejstvo, da ne gre za mega U2 hit, deloval ob precej bolj kompaktnem in prepričljivem koncertu, povsem umestno.
Torej če potegnemo primerjavo med obema dnevoma U2 koncertov v Zagrebu, so jo v vsem bolje odnesli obiskovalci drugega dne. Odzivnost in zagriženost populacije drugega dne pod odrom, se je prenesla na kvartet, ki je tako pričaral natanko to po kar smo prišli. Izpostavil je svoj unikatni jaz, ki se je ob vsej krami bajne denarne vrednosti, razbohotil v sijaju, ki si ga je sleherni obiskovalec tudi potihoma predstavljal in v pričakovanjih pred koncertom tudi sanjavo vizualiziral. Zmago U2 nastopov v Zagrebu je odnesel torej drugi dan!
Aleš Podbrežnik nam je napisal reportažo tudi z drugega dne U2 v Zagrebu. HVALA ALEŠ!
Samsung NV20 je naredil zgornjo slikico.
Cheers
torek, 11. avgust 2009
U2 - Reportaža 9.8.2009
U2! Nova turneja, nov album, nova zaslužkarska ekspedicija! To pot s pravim vesoljnim plovilom. Dobesedno. Orjaški oder, katerega ponudbo sami pojmujejo kot nekaj, kar jih dodatno približa njihovim oboževalcem, je v Zagreb privabil pravzaprav že prvi dan okrog 60.000 globoko vzradoščenih in vzhičenih glav. Veliko je bilo avstrijskih državljanov, državljanov republik ranjke Jugoslavije, Madžarov, Čehov. Izplačalo se je zaviti na koncert U2 zlasti turistom, ki so se v tem obdobju mudili na počitnicah ob Hrvaški obali. Več tisoč manijakov je prispelo že dan prej v Zagreb, z namenom, da si zagotovijo najboljše pozicije za spremljanje koncertnega spektakla.
Turneja v prid podpori aktualnemu studijskemu albumu skupine »No Line On The Horizon« (2009), se imenuje »360°«. Če je bil oder zadnje turneje U2 iz leta 2005 precej »enostavno« zasnovan, pa lahko to pot rečemo, da so U2 skušali z investicijo v gigantsko strukturo težko 180 ton, visoko 55 metrov in široko 70 metrov, podreti vrsto svetovnih rekordov v tovrstnih konstrukcijah, kakršne si lastijo najbolj uspešni zaslužkarji v rocku. O tem bomo najverjetneje brali po koncu »360°« turneje. Že, ko si se pripeljal v neposredno bližino stadiona nogometnega kluba Dinamo, ni bil težko spregledati, stolpičaste strukture odrske konstrukcije, ki je štrlela 25 metrov nad streho najvišje ležeče točke stadiona na Maksimiru.
Nekje med peto in šesto popoldan so tramvaji Zagreba št. 4 in 7. postali močno obremenjeni z U2 navdušenci, okrog 19.00 ure pa je zajel predkoncertno prizorišče že pravi val mrzlice, saj se je v »mravljišču« kar vrelo.
| THE HOURS: 18.30 - 19.00 |
| SNOW PATROL: 19.35-20.15 |
| U2: 21.00-23.00 |
No Line On The Horizon nemara ne poseduje tako zapeljivih (za uho »zalepljivih«) štiklov kot sta npr. Vertigo ali City Of Blinding Lights, prinaša pa nov silno zrel izdelek starih lisjakov, ki se tega še kako zavedajo. Album jim je všeč in na turneji ga na debelo promovirajo. Kar sedmim skladbam smo lahko prisluhnili to pot na koncertu, ki je bil v karieri U2 šele drugi na ozemlju Balkanskega polotoka, po obisku skupine 23.09.1997 v Sarajevu. Malo preko devete zvečer, se prostor zatemni, nabito poln stadion pa prisluhne še posnetku David Bowiejeve Space Oddity. Ta je navit neprimerno bolj naglas, množica občuti, da je vse nared za prihod njihovih herojev, val histerije razvname stadion. Tu je Breathe, v katerega nas popelje uvodni bobnarski prehod Larryja Mullena! Z leve in desne se mu nekaj trenutkov kasneje pridružita basist Adam Clayton in kitarist Edge. Kje za vraga tiči Bono?
Orjaško odrsko čudo se prebudi, oživi v razsvetljavi, najbolj pa prevzamejo projekcije kamermanov, ki se prikazujejo na posebej krožno oblikovanem ogrodju, prekritem z več ekrani, iz premične (raztegljive) jeklene konstrukcije. Te projekcije so omogočile prost uvid na oder prav vsem obiskovalcem koncerta, vključno z južno tribuno, kateri so U2 med koncertom vseskozi kazali rit (in hrbet). Ko se prikaže na odru tudi mož obdarjen z edinstveno močjo, da loči dobre od slabih politikov, čemur upam, da ne nasedate med njegovimi (vse preveč posiljenimi) koncertnimi pridigarijami, posebnež irske revolucije - Bono Vox osebno, je publika v nebesih. Še zlasti glasno meketave »punčke, punčare in ostale žvrgoleče travniške kobilice« vseh oblik in barv.
Zvok in slika kot se šika! Skupina ostane kar na novem albumu »No Line On The Horizon«, od katerega se loči šele potem, ko se vzpnemo skupaj z U2 na rockersko utrgancijo Beautiful Day, ki ponese občutek masovne evforije na Maksimiru prvikrat do vrhunca. Ta se ohrani tudi v ušesno globoko zajedljivi Elevation. Skupina z One zaziblje občinstvo v idilični svet zdravega čustvovanja, kjer »hladne misli ne pridejo do živega toplemu srcu«, Bono pa po No Line On The Horizon, še drugič na koncertu pobrenka. Zanimivo je, da skupina ni privarčevala ta mega hit za zaključni del koncerta, kjer bi gotovo v repertoarju, kar se atmosferičnosti tiče, bolje funkcioniral.
Prvič na koncertu se Bono, tik pred skladbo Stay, obrne h Edge-u, namigne publiki, da kolega praznuje rojstni dan in stadion gospodu, ki je napolnil 48. pomladi dan pred prvim maksimirskim koncertom, odpoje gromko rojstnodnevno zdravico (v zaključku koncerta odpre zasedba celo steklenico šampanjca na odru in konkretno zalije Edge-ov jubilej).
Za skladbo Stay ostaneta na odru le Bono in Edge z akustično kitaro, adrenalinska naglica pa se znova prične vračati s še eno novo skladbo Unknown Caller, s silno spevnim refrenom. Dejstvo zaporednega niza desetih skladb, kjer niso U2 niti z očesom ošvrknili svoje zapuščine osemdesetih let, pa je presekala ena izmed najlepših skladb U2 kariere. Unforgettable Fire. Celo mož mojega kova, ki spretno nabira križe na svojem hrbtu, ob tem ni mogel ostati ravnodušen.
Unforgettable Fire je prinesla nekaj sprememb v energiji koncerta. Čudo vesoljne navlake, je pod svojimi »lovkami« sprožilo stožčasti rilec in krožni »poli«-ekran je segal tako pravzaprav po vsej višini odrske konstrukcije. Povsem v rdečem odtenku. Edge se je zabarikadiral med klaviature. Bilo je lepo videti, da skupina povsem sama generira odrski zvok. Edge je povsem sam zložil zaveso ozadja sintetizatorjev in z »delayem« učvrstil vodilni kitarski vzorec, edinstveno prepoznavnega U2jevskega zvena. In vendar skladba ni dosegala pričakovanega učinka. Preprosto je v melodičnem, kot tudi zvočnem smislu, Unforgettable Fire bogatejša in podrobneje zaokrožena od novejših skladb, zato se je čutilo, da »šlamparija«, ki so si jo lahko fantje še privoščili z novejšimi, kitarsko lažje orientiranimi popevkicami, to pot ne bo skupini priigrala pokerja asov, s katerim bi nas prepeljala žejne preko vode. Sam kombiniran zvok zgrajen plastovito na zvočnih zankah sintetizatorjev in kitare, ni bil povsem čist in razločen, precej pa je k povprečni učinkovitosti odrske izvedbe prispeval sam Bono, ki je zlasti v refrenu varčeval z glasilkami ter v improvizaciji prilagajal linije petja. Sploh, ko je Bono prispelv verzu refrena do besede »Stay (....in this time)«, je to povlekel iz sebe v visoko piskavem sinusu in polovičarsko iz grla, kar je neposredno dokazalo, da gospod varčuje z glasilkami.
Skupina si je med koncertom privoščila več sprehodov, ki so jo približali publiki v fizičnem oziru. K temu je pripomogla seveda posebno skonstruirana »odrska pošast«, ki je ponujala dodatno krožno stezico. Ta je zaobjela oboževalce v sektorju »Red zone« in jih razločila od preostale raje v parterju. To območje so člani U2 za šalo premagovali s pomočjo dveh dvižnih mostov, ki sta vodila preko rdečega sektorja do krožne stezice, po kateri so nato člani zasedbe tekali neposredno ob norih oboževalcih parterja. Posebej za to je bila izkoriščena I'll Go Crazy If I Don't Go Crazy Tonight z nove plošče v remiksani različici in nasempliranim ritmom v ozadju, kjer se je Edge-u in Claytonu pridružil bližje oboževalcem tudi vselej plahi bobnar Larry Mullen, s trkanjem po afriškem bobnu.
Glavni most med publiko in skupino tvori seveda Bono. Možev vokalni pečat je nekaj, brez česar U2 ne bi bilo. Še vedno mu odlično služi. Je fantastičen pevec in tudi to pot so U2 skladbe žarele v posebnem siju, ko se jih je dotaknil njegov unikatni pristop. Bono je postal zoprn med koncertom nemara le enkrat. Ko je pričel pridigati o stvareh, o katerih lahko s polno ritjo pridiga prav vsakdo. Tako je skladba Walk On pomenila v tem oziru pravi patetični izbruh. U2 so jo posvetili Aung San Suu Kyi. To je gospa, ki se nahaja pod posebnim drobnogledom in ključem oblasti Burme, saj je edini zločin, ki ga je spočela ta, da je zmagala na volitvah leta 1990. Seveda so jo morali najprej prepoznati za državnega sovražnika št. 1 (kolaboracija z neo-kolonijalisti), da so jo pod takšno pretvezo potem pospraviti za zapahe. Do tega niso ostali ravnodušni niti U2 in čeprav gre v tem primeru za čisto marketinško potezo, katere iskrenost se s strani Bonovih besed maje, kot vrbova šiba na vodi, se vrtimo znova v krogu Bonovega ločevanja na dobre in hudobne politike. Pa še spoved Desmonda Tutuja malo kasneje na ekranih in malha eskapad nezrelega kvazi-intelektualizma je bila polna.
K sreči so U2 prej odprašili klasike Sunday Bloody Sunday, Pride, za Walk On pa podžgali stadion še z enim vrhuncem večera. Fantastično Where The Streets Have No Name. Možje se vrnejo na oder in presenetijo z vključitvijo Ultra Violet, osrečijo maso z With Or Without You ter sklenejo koncert v slogu izven svojega pedigreja in na skrajno čudaški način. S skladbo Moment Of Surrender z aktualnega studijskega albuma. Čeprav imajo verzi skladbe globok smisel, k ti ponuja tehten razlog slovesa, pa so U2 na tak način zapustili tisočglavo množico neizpolnjenih pričakovanj. Kje je sta vsaj I Still Haven't Found, ali New Years Day? Halo?!?! Minus!
Fascinantno ob znanem glasbenem U2 izrazu je dejstvo koliko zvočnega prostora pokrije na odru s svojim minimalizmom kitarist Edge, ki se mu ob tem globoko priklanja tudi debelo navita in hrumeče aktivna bas linija Adama Claytona.
Občutek vse te megalomanije je bil v celokupnem seštevku dokaj deljen. Čuti se, da imajo fantje polno rit vsega, da so ujeti v kolesje mašinerije, kjer se vrtijo nebeške denarne vsote iz katerega ne morejo več isprežti. Kljub zavzetemu priseganju, da je njihov najnovejši oder sredstvo, ki jim pomaga, da se še približajo občinstvu, je neizpodbitno to, da so se že davno oddaljili od ljudi in tega ne morejo kupiti niti z vsem kičem in najnovejšo kramo, ki so jo zvlekli na oder. Znoj, ki ga je preznojil kvartet U2 na odru, dne 09.08.2009 v Zagrebu, je, v sledovih komaj opazni pljunek v morje znoja, ki ga je pred tremi tedni v Udinah preznojil v povprečju 15. let starejši Bruce Springsteen - letos jih bo obrnil okroglih 60. Nekdo je po koncertu zelo odkrito in jasno povedal kruto resnico: »Oder je požrl U2, moralo pa bi biti obratno!« Ostalo je torej upanje, da bo 10.08.2009, prinesel več!
Kljub vsemu, je obisk koncerta te turneje zanimivost v vseh ozirih, ki širi obzorje, napoji z energijo in razveseljuje. Obisk tega spektakla sicer ni nujna obveza, je pa vselej lepo videti, ko trume obiskovalcev hitijo na rock koncert. To je za njih nek dogodek, ki se bo težko še kdaj ponovil v tem življenju. Ali pa se ponovi. Morda na vsakih 5. do 10. let.
Reportažo prvega dne nam je v veselje spisal Aleš Podbrežnik ROCKLINE.SI
U2 ZAGREB - Set lista, 9.8. in 10.8.2009
Prvi dan:
- Breathe
- No Line On The Horizon
- Get On Your Boots
- Magnificent / Miss Sarajevo (snippet)
- Beautiful Day / Blackbird (snippet)
- Elevation
- One / Unchained Melody (snippet)
- Until The End Of The World
- Stay (Faraway, So Close!)
- Unknown Caller
- The Unforgettable Fire
- City Of Blinding Lights
- Vertigo
- I'll Go Crazy If I Don't Go Crazy Tonight
- Sunday Bloody Sunday / Rock The Casbah (snippet)
- Pride (In The Name Of Love)
- MLK
- Walk On / You'll Never Walk Alone (snippet)
- Where The Streets Have No Name / All You Need Is Love (snippet) / Happy Birthday (snippet)
- Ultra Violet (Light My Way)
- With Or Without You
- Moment of Surrender
encore(s):
- Breathe
- No Line On The Horizon
- Get On Your Boots
- Magnificent
- Beautiful Day
- Mysterious Ways / Don't Stop 'Til You Get Enough (snippet)
- I Still Haven't Found What I'm Looking For / Stand By Me (snippet)
- Stuck In A Moment You Can't Get Out Of
- Unknown Caller
- The Unforgettable Fire
- City Of Blinding Lights
- Vertigo
- I'll Go Crazy If I Don't Go Crazy Tonight
- Sunday Bloody Sunday
- Pride (In The Name Of Love)
- MLK
- Walk On
- Where The Streets Have No Name
- One
- Ultra Violet (Light My Way)
- With Or Without You / Shine Like Stars (snippet)
- Moment of Surrender
encore(s):
BONO - U2 Zagreb 9.8.2009
Naj samo v opombo napišem, da je bil drugi zagrebški koncert mnogo boljši, od prvega! To je mnenje mnogih, ki so bili na obeh, jaz osebno sem s prvega odnesel samo prve tri komade, ko sem slikal. Drugi dan U2 v Zagrebu je bil res odličen!!!HVALA za nepozaben večer U2
Naročite se na:
Objave (Atom)