PHOTO BUDDHA: julij 2009

Prva predskupina letošnjega Night Of Rock dogodka, so bili domačini MELY. Ti so stopili na oder šele malo preko devete ure zvečer. Gre za skupino ki je v marcu letos izdala svoj četrti studijski album z naslovom »Portrait Of Porcelan Doll«. Skupina, ki ste jo mogoče nekateri med vami videli leta 2006 na MetalCamp festivalu v Tolminu, se je pred kratkim okrepila z novim bobnarjem Hannesom Ganeiderjem. Kvintet je izkušen. Dve kitari, klaviature, ki dodajajo zanimive okraske, v gradnji obče temačno hipnotične atmosfere, ki leži na masivnem riffovskem zidu, z mehkejšim, čistim in kot že nakazuje ime skupine samo po sebi, otožnim vokalom. Prej H.I.M.-ovskim, kot karkoli drugega. Torej nekaka zmes dark in gothic elementov, ki pa se ne zateka k poltonski konotaciji riffov, zato v Mely, kljub počasnim ritmičnim obratom, ni mogoče iskati česa, kar bi nemara dišalo po »doom« vzgibih. Solaž ni. Mely skrbijo, da ostaja visoko vzdušje neprizadeto. Skupina je pričarala odličen zvok, ki je izpostavil pomen riffovskega objema v izrazu skupine. Fantje so to kronali z odličnim nastopom in s pridom izkoristili ugodne karakteristike velikega odra in odlične akustike dvorane. Torej Mely izstopajo iz povprečja avstrijskih skupin, ki jim po večini kronično primanjkuje lastnega šarma, karizme. Skupina je dobrih 50. minutah ponudila širok repertoar štirih studijskih albumov s pozornostjo usmerjeno na »Portrait Of Porcelan Doll«. Zelo smel nastop.

Reportažo spisal Aleš Podbrežnik ROCKLINE.SI

Primal Fear, ki ne potrebujejo kdove kako poglobljene predstavitve, so tudi danes ena najbolj čvrstih in koherentnih heavy metal ekip, zahvaljujoč zategnjenim uzdam, s katerimi še naprej zavzeto in zanesljivo rokuje legendarni producent, basist, pevec Mat Sinner. Predvsem je naveza Mata Sinnerja z enim najimenitnejših pevcev, ne le tradicionalnega pristopa v nemškem heavy metalu, pač pa v heavy metalu nasploh, Ralphom Scheppersom tista, brez katere si imena Primal Fear ni mogoče predstavljati.

Kar je doletelo Jaded Heart, ki so morali zasilno nastopiti le kot kvartet, se je v obdobju pred nastopom v Debantu primerilo tudi Primal Fear. A z mnogo bolj srečnim razpletom. Na mestu kitarista Magnusa Karlssona, ki sta se mu v tem času rodila dvojčka in je zaradi izrednih okoliščin, bil primoran odpovedati nastop s Primal Fear v Debantu, je to pot stal Alex Beyrodt, izvrstni nemški kitarist, ki v svoji igri ne skriva Y.J. Malmsteen obsesije (preverite njegov solo projekt »Voodoo Circle«, mimogrede snuje Beyrodt že material za njegov naslednik) in ki ga nemara poznate iz udejstvovanja v skupinah Sinner in Silent Force. Alex Beyrodt je za Primal Fear preverjeno in dodobra preizkušeno ime, ki mu skupina lahko maksimalno zaupa in na katerega se lahko Primal Fear vselej zanesejo. Poba je dolgoletni Sinnerjev kolega, prav tako je skupini Primal Fear že pomagal na njeni turneji v oktobru in novembru leta 2007, ko so se razhajali z bivšim kitaristom Tomom Naumannom. Kot zanimivost naj navržem, da je Beyrodt prispeval, kot posebni gost, glavnino kitar za drugi studijski album zasedbe Jaded Heart z naslovom »Slaves And Masters« (1996), Primal Fear kompanjonov v Debantu. Kako je včasih svet majhen in nekatere stvari usodno prepletene.. Po vseh teh referencah, bi človek lahko rekel, da s Primal Fear ne bi bilo nič narobe, če bi Beyrodt kar ostal na rednem delovnem mestu pri Primal Fear. Zlasti potem, ko se je izkazalo po odrski igri, da se odlično sporazumeva z duhom, bitjo, energijo in odrskim manifestom skupine.

Primal Fear, ki so konec maja letos izdali album z naslovom »16.6.« (2009), kar je njihov drugi studijski album za priznano italijansko založbo Frontiers Records, so koncert v takšnem slogu tudi pričeli. A po uvodnem delu niso predstavili »helloweensko« obarvane Riding The Eagle, ki predstavi ploščo »16.6.«, pač pa precej bolj temačno, a »Fearovsko« tipično nepopustljivo Under The Radar. Situacija v dvorani ni bila mnogo drugačna. Le, da je nosila avstrijska publika ob koncertu Primal Fear pod kapo še več alkoholnih hlapov. Še vedno se je večina oklepala šanka, ali iz previdne oddaljenosti, bolj ali manj »opotekajoče« stremela v podobo odrskega dogajanja.

Primal Fear so neverjetni. Njihove nastope spremljam od leta 2001 in za to skupino je vselej veljalo, da njihove skladbe na odru pridobijo še več adrenalinskega naboja, prave metalske srži, neusmiljenega kosanja naostreno režečega zobovja, agresije in neverjetne riffovske napadalnosti. Pod kolesji ekstremno natančnega in gromovitega bobnanja bivšega Annihilator bobnarja Randyja Blacka, je atribut šokiranja poslušalca nadvse slikovito izražen. A brez dejstva izredne Scheppersove forme ne bi bilo ničesar od naštetega tudi realizirano. Ralf se je vedno pohvalil kot pevec, ki spravi v najvišjih registrih izredno moč iz svojih glasilk. S tem, da ne preskoči srednjih registrov, kot je to v navadi mnogih »goljufivcev«, pač pa iz njih povleče vso moč in jo prenese, brez da bi se ob tem izgubil najmanjši njen atom, do ekstremnih višin, za katere vam odsvetujem, da jih skušate uloviti s svojimi »glaski«. V Debantu je Scheppers pel enkratno. Brez kiksa, z vso silo in kot za šalo premagoval najhujše razpone, ki bi že davno prekurile večino glasilk našega planeta.

Skupina je v prvi polovici streljala izmenično novejše skladbe, ki jim je vmešavala klasike. Najbolj razgretim glavam, se je skrajno zmešalo že v začetnem delu, ko je skupina odkurila Battalions Of Hate. Znova je godila izdelana odrska igra skupine, znamenito postavljanje boka ob bok kitaristov, drža proti publiki usmerjenih kitar, obrazov nepopustljivosti, a hkratne stroge koncentracije na svoje delo.

Primal Fear so v reperotar vključili tudi solistične točke. Prva sta se pomerila na odru Beyrodt in Wolter, ki sta izmenjala nekaj navzkrižnih duelov. Kmalu se je izkazalo da je Beyrodt za krepko stopnico hitrejši, elegantnejši in veliko bolj raznovrsten kitarist. A to ne vzame teže in pomena Wolterjeve prisotnosti v Primal Fear. V vseh skladbah sta delovala oba kitarista povsem enakovredno, Beyrodt pa je na podlagi bogatih izkušenj in odličnega poznavanja opusa in odrske igre skupine, vseskozi skrbel za to, da je dodajal na mestih, kjer bi moral solirati Karlsson, okusne »retro eighties metal« solaže, ki so ohranjale kompaktnost in udarnost Primal Fear na visoki stopnji! Kasneje je na svoj račun prišel tudi Randy Black, zabaval prisotne s krajšo solažo na bobnih, potem ko je preostanek ekipe zvrnil v zakulisju par krepčilnih požirkov vode.

Novi material znova odlično funkcionira v kombinaciji s starejšimi skladbami. Set lista je ob dejstvu, da so Primal Fear glede na lansko leto v njej zamenjali le skladbe iz albuma »New Religion« (2007), za skladbe z »16.6«, delovala silno predvidljivo in bi jo lahko v veliki meri pravilno napovedal že v naprej, pred koncertom, v sosledju, ki ne bi mnogo odstopalo od tistega, ki ga je ponudila skupina potem na odru.

Primal Fear so ponudili zares odličen koncert. Tudi na Morarock festivalu v Italiji lanskega leta, so prevzeli s svojo nepopustljivostjo, to pot pa je njihov koncert prinesel še kanček dodatne intenzitete. Nianse s katero iščem to pot dlako v jajcu, so res nianse, a lahko bi izpostavil dejstvo, da je Beyrodt zares kaliber kitarista rojenega za k Primal Fear, ki se je enkratno ulegel v samo bit skupine. Drugi faktor, ki prinaša dodatno točko višje intenzitete v primerjavi z nastopom v Moraru je ta, da je bil koncert v Debantu znotraj zaprte dvorane, ki se je lahko pohvalila z odlično akustiko, kjer so se vsi gradniki Primal Fear odlično dopolnjevali in v simbiozi zvočne slike učinkovito magnificirali, na čelu z kristalno slišnimi kitarskimi harmonijami, solažami ter Scheppersovim edinstvenim vokalnim tornadom. Zvok je bil skozi koncert v večini odličen. Nekaj težav se je primerilo na eni točki, ko je Scheppersu ponagajal monitor, kar je izkazal na odru z dvema sunkovitima, ne ravno nežnima, brcama vanj.

V dodatku so fantje presenetili z vključitvijo akustične Hands Of Time z nove plošče »16.6«. Vokale so si v njej izmenjali Scheppers, Sinner in Wolter, medtem ko je Beyrodt ustrelil par duhovitih »flamenco« fines v prehodih. Skladbo, ki bi po atmosferični plati sodila nemara prikladneje na sredino repertoarja rednega dela Primal Fear koncerta, pa sta nasledili »veliki dolžnici« s prvenca in sicer Running In The Dust ter seveda katera druga skladba, kot Chainbreaker. Primal Fear, ki so bili tudi to pot deležni obiska zveste »Battalions Of Hate« ekipe iz Slovenije, niso stali križem rok. Ralf je skočil iz odra in povlekel najmlajšega (devetletnega) člana na oder in ta je odpel v družbi Primal Fear na odru cel zaključni refren Chainbreaker. Povsem pravilno. Bravo skupini in fantiču, ki je tako že v ranem svitu svojega življenja uspešno shodil v obutvi pristnega heavy metal dizajna.

Primal Fear so znova dokazali, da so na odru v vsem odlični. Ne ustavljajo se. Niti pred večinoma zadržano in plaho avstrijsko publiko. No roko na srce, v Avstriji nikdar niso naleteli na kdo ve kakšno podporo s strani množic. Le izredni volji in veri organizatorja letošnjega dogodka »Night Of Rock« v Debantu, Martinu Sanderju se gre zahvaliti, da je pripeljal skupino v te kraje in tako olajšal obisk tudi potencialnim obiskovalcem ter ljubiteljem te skupine iz Slovenije. Primal Fear se v kratkem podajajo onstran luže Atlantika na ameriško turnejo. Jeseni se znova vračajo na Evropske odre, s predskupino Brainstorm. Zaželimo jim srečno pot.