SONATA ARCTICA - Milano 25.11.2009

Kraj: Palasharp / Milano / Italija
Datum koncerta: 25. november 2009
Število obiskovalcev: 4500
Cena karte: 25,00€

Avtor reportaže: Aleš Podbrežnik
Datum reportaže: 25. november 2009

Setlista:
DELAIN:
1. Invidia
2. Stay Forever
3. The Gathering
4. Go Away
5. Virtue And Vice
6. Shattered
7. Control The Storm
8. Nothing Left

SONATA ARCTICA:
1. Everything Fades to Gray (Intro)
2. Flag in the Ground
3. Paid in Full
4. Caleb
5. The Last Amazing Grays
6. As If the World Wasn't Ending
7. Full Moon
8. Last Drop Falls
9. Juliet
10. Keyboard-Solo / Guitar-Solo
11. Replica
12. 8th Commandment
---dodatek---
13. We Will Rock You (Queen cover)
14. In Black and White
15. Don't Say a Word
16. Vodka
17. Everything Fades To Gray (Outro)










Ena večjih koncertnih falang, ki pripadajo vodam power metal žanra v letošnji jeseni na evropskih tleh, je gotovo turneja Fincev Sonata Arctica. Ko človek prevrti leta v preteklost, se ne more načuditi, kako je pravzaprav skupini, ki je sprva kazala čisto generično stopicanje po pionirski špuri rojakov Stratovarius, uspelo doseči nivo uspeha in razširiti podporo baze oboževalcev, da lahko danes opravlja samostojne svetovne turneje. V današnjem obdobju se lahko Sonata Arctica nemara v marsičem zahvalijo ravno dejstvu, da so skupine, kot denimo »pravi« Nightwish, pa dalje »pravi« Stratovarius poniknile z obzorja, ali pa se prebijajo danes dalje, a v senci nekdanje veličine.

Spominjam se kako so se še povsem zeleni pobje v Salzburgu (Rockhouse, 25.04.2000) tresli na odru, ko so nastopali, kot ena predskupin (skupaj z Italijani Rhapsody, še brez priponke »of Fire«) takrat »velikim« Stratovarius, predstavljajoč prvenec »Ecliptica« (1999), danes, natanko deset let po izidu prvega albuma, pa uživajo status pravih power metal zvezd.

Turneja je bila v obdobju med 17.11.2009 in 22.11.2009 ogrožena, saj je pevec skupine Sonata Arctica Tony Kakko staknil hujšo infekcijo grla, za kar so odpadli koncerti skupine v Grazu (18.11.2009), na Dunaju (19.11.2009) in Muenchnu (20.11.2009). Tako je ostala zadnja priložnost za ogled zasedbe italijanski Milano. Milano, kot edini termin te turneje v Italiji, je postregel s kar lepim presenečenjem. Dvorana PalaSharp, ki sprejme 9000 je bila silno lepo napolnjena. Sonata Arctica so v Italiji očitno zelo priljubljeni. V dvorano se je nagnetlo gotovo kakih 4500 glav, da podprejo svoje heroje melodičnega »simfo« metala.

WINTERBORN: 20.00-20.30

Natanko ob 20.00 uri stopijo na oder Finci Winterborn. Zasedba, ki je v tem letu izdala album »Farewell to Saints« (2009) , se je na odru predstavila, kot čvrsto uigran sekstet, ki poseduje lepo mero izkušenj, kot tudi koncertne kilometrine. Mlada skupina, a sestavljena iz prekaljenih glasbenikov. Silno generično zasnovano izrazoslovje, ki ga goji skupina skozi svojo power metal vizijo, je zasedba predstavila skozi skladbe The Land Of The Free, Black Rain, Wildheart, The Winter War več, kot suvereno. Za povrhu so posedovali fantje dostojno ozvočenje, kar je bil za razmeroma neznano skupino, ki potrebuje čim več priložnosti za predstavitev, zelo dobrodošel dejavnik. Predvsem je imponiral v sekstetu mali čokati pevec Teemu Koskela, z avtoritativnim in izdelanim, melodičnim vokalom, ki je s predstavo zaokrožil vso kredibilnost sicer predvidljivih bojnih koračnic, nalezljivih antemičnih napevov. Ne glede na to, da zasedba ne izumlja »tople vode«, lahko pri tistih, ki iščete »neskvarjeno« melodijo v metalu, s pomembno vlogo klaviatur, vzbudi večjo mero zanimanja. Ob zaključku pol urnega nastopa je zasedba, ki (zanimivo) ni razpolagala z uradnim merchandiseom (tako kot tudi ne Delain), razmetala med sestradano italijansko mladež lepo število koščkov najnovejše zgoščenke »Farewell to Saints« in se poslovila z odra.

DELAIN: 20.50 - 21.20

Nizozemci Delain, skupina za katero ste nemara že slišali, saj je v letošnji pomladi izvedla krajšo samostojno turnejo po Evropi, na kateri so jo kot predskupina spremljali Slovenci Last Day Here. Delain so definitivno glavna osvežitev gothic power metal žanra, kjer je konkurenca silno zgoščena in so razlike, ki razmejujejo izraz skupin, danes omejene na včasih komaj opazne nianse. Nizozemci so presenetili s svežo izdajo »April Rain« (2009), saj gre za potrditev kvalitet, kot tudi samo nadgradnjo prvenca »Lucidity« (2006). Tako je skupina stopila na oder z nekaj silno močnimi aduti v rokah, kar se izpiljenosti in melodične dovršenosti skladb tiče. Koncert so odprli nekoliko nepričakovano s skladbo Invidia, ki je na tej poziciji nadomestila skladbo April Rain. Vsekakor so bile oči uprte v Charlotte Wessels, ki je za oder opremljena resnično maksimalno. Od odličnega petja, do izdelane igre, do seveda samega izzivalnega videza. Glavna uganka na odru je bil seveda sveži član ekipe, ali pedenj tekač, razposajen kot vrag, z naprej režečo ustnico, novi kitarist Ewout Pieters. Ta se je skupini pridružil tik pred začetkom turneje. Čudila je predvsem njegova neverjetna uigranosti in že v samem začetku odlično prileganje v skupino. Očitno se je menjava v skupini kuhala dalj časa. Riziko menjave člana v ekipi je lahko na takšni točki, kot je trenutek odhoda skupine na turnejo, zelo velik. A Ewout se je moral predhodno že konkretno uigrati. Menjava je torej ležala v zraku, skupina je za to le izbirala pravi trenutek.

Med nastopom se je skupini zgodila manjša nevšečnost, ko je crknilo glavno odrsko ozvočenje sredi skladbe Virtue And Vice. Zanimivo je, da Charlotte sploh te ga ni opazila in je še naprej pela verze. Kljub temu, da je recimo kitarist Ewout opazil, da nekaj ne štima, kar je odražalo njegovo zbegano lice, je skupina uspela zbrati toliko koncentracije, da je le z močjo odrskih ojačevalnikov sledila Charlotte. Čez nekaj trenutkov se je k sreči zvok v dvorano le vrnil. Nekaj praznine je bilo občutiti zgolj v točkah skladb Control The Storm in Nothing Left, kjer je manjkal drugi vokal v duetu. Pač odrske reprodukcije plošč včasih ni mogoče povsem optimalno zaobjeti. A vseeno. Delain so uprizorili nastop, po katerem si lahko le rekel: »Preklete pol ure! Tile si zaslužijo igrati še eno uro več.«

SONATA ARCTICA: 22.00-23.20

S šestim studijskim albumom »The Days Of Grays«, ki po naslovnici blago potegne na dosežek skupine iz leta 2001 »Silence«, so se glavni nosilci večera končno pojavili na odru ob deseti zvečer. Večina ljudi je prišla na Sonata Arctica. Evforijo je bilo mogoče čutiti že pred nastopom. To so potrjevali številni transparenti v dvorani, ki so bili na tribunah razobešeni, kot bi prišel na koncert Iron Maiden in ne le na neke manj pomembne »powermetalčke«. Med njimi celo tisti zbadljivo dvoumni: »Yes, we kakk!« (skovanka iz priimka pevca skupine). A časi se spreminjajo. Z njimi generacija, ki spremlja metal. In očitno Sonata Arctica vedo na katere vzvode morajo pritisniti pri Italijanski publiki, ki je še posebej mahnjena na epskost, bombastiko, kičeraj in pravilno simfonično oblikovanje vodilnih melodij, s tipko »cancel« vselej pritisnjeno na potencialnem vnosu poltonskih sosledij.

S hitro Flag In The Ground spravijo Sonata Arctica dvorano na noge in rajanje se prične. Neverjetno je spremljanje verzov publike s skupino. Skozi cel koncert. Zasedba je nove skladbe pomešala med starejši material, predvsem pa je bilo zanimivo opazovati erupcije prisotnih v dvorani ob izvedbah skladb prvenca »Ecliptica« kot so Full Moon, Replica (v upočasnjeni različici) in presenečenjem večera 8th Commandement, katero je Tony pospremil s komentarjem, da letos mineva deset let odkar je skupina izdala svoj studijski prvenec ter da je to pravi trenutek, s katerim lahko skupina obeleži ta jubilej.

Seveda Tony Kakko ni bil optimalen. Vnetje grla je pustilo posledice v petju materiala. Težjih (predvsem višjih in najvišjih) sekvenc se je spretno izogibal in jih v refrenih prepuščal mnogokrat kar publiki, za »Silence« skladbo, sicer odlično, Last Drop Falls, pa je na oder povabil kar Delain pevko Charlotte Wessels, ki je v celoti odpela baladno različico omenjene pesmi. Skupina je kradla minute publiki tudi s solažami, ob koncu pa je negativno presenetil razvlečen dodatek, s Queen mašilom (We Will Rock You), pričakovanim Vodka »najedanjem« in nasneto repeticijo izhoda iz koncerta z Everything Fades to Gray, v katerem nista uspela izprati grenkega priokusa niti skladbi In Black and White ter Don't Say a Word.

Ob koncu smo bili deležni le uro in dvajset minut dolgega koncerta skupine, ki je stara v skupni izmeri komaj 13. let. Celo štirikrat starejši Manfred Mann's Earth Band premorejo dandanes na odru več in to je bila silno velika razžalostitev, ki je zapustila povsem hladen občutek. Občutek ki je veleval,da je pač skupina rutinirano spravila od sebe koncert, pobrala svoj zaslužek, na odru pa ob tem ni precedila niti kapljice znoja, kaj šele krvi. K sreči je Delain namenjenih borih 30. minut, sicer bi odlično razpoloženi Nizozemci tokrat Sonato Arctico kaj hitro odplaknili z odra.